Koliko vprašanj se je postavljalo prvim pričam Jezusovega vstajenja na velikonočno jutro. Prepletala sta se vera in dvom, razočaranje in žalost sta se mešala z radostnim sporočilom angelov, da je Gospod vstal in živi.

Skoraj presenetljivo se zdi, da nam velikonočni evangelij odkriva šibko vero Jezusovih učencev. Vse kaže, da je bila vera v vstajenje »težak zalogaj« tudi zanje. Kakor je dejansko vseskozi; od takrat do danes. Na poti do vere v Jezusovo vstajenje je treba ozdraviti rane tolikih zdrsov, razočaranj, zatajitev in izdaj. Tega se je treba lotiti. Ta pot se je za prve priče Jezusovega vstajenja začela to jutro.

Najprej opazimo Marijo Magdaleno. Prva si je zjutraj upala od doma. Tisto noč verjetno ni veliko spala, kajti čakala je, kdaj se bo zdanilo, da bo lahko šla h grobu. V srcu pa ni nosila veselja, ampak žalost, hitela je k mrtvemu. Odvaljen kamen in prazen grob sta ji samo še povečala žalost in jo spreminjala v obup. Zdaj še telesa, nad katerim bi žalovala, ni več.

Morda kdaj tudi naša vera ostane na tej točki: ko objokujemo stare čase in obupujemo nad današnjim stanjem in v naših srcih ni prostora za veselje in upanje. Kdo je Jezus za nas? Ali se nam ne dogaja, da je v naših srcih in razumu, v naših pogovorih MRLIČ, ki nič ne more. Če bi ne bil mrlič, bi lahko ta svet obrnil na bolje. Kot takšni Marijo Magdaleno z lahkoto razumemo; njeno srce je bilo zaznamovano s porazom, izgubo ljubljenega, z izdajstvom. Kako je mnogim tudi danes zelo domače to izkustvo. V takšnem stanju srce težko upa.

A to ni vsa resnica. Res je tudi, da je ta ista Marija Magdalena prva ponesla v svet novico o praznem grobu, o Jezusovem vstajenju. In prav ta novica, kljub temu, da je tako nenavadna, nesmiselna in nora, je premaknila učenca Petra in Janeza ter ju pognala v tek. Tečeta, da bi preverila. Človek preverja Boga, njegova dela! Morda prav zato se v njiju namesto odgovora začnejo porajati nova in nova vprašanja. Prazen grob ni odgovor, ampak le novo vprašanje, nov dvom. Petrov tek k praznemu grobu je podoba utrujene vere; teče, a ne uspe biti prvi. S seboj nosi breme zatajitve. Najprej mora prehoditi pot sprave, potrebuje ozdravljenje. Janez Petra prehiti, ima več kondicije, saj se je za razliko od Petra povzpel na Kalvarijo. Zaradi tega je sposoben hitreje teči. Nenazadnje: na koncu teka v grob sploh ni vstopil, ker mu ni bilo treba. Dovolj je bil pogled in intuicija, da je veroval. Bil je namreč učenec, ki ga je Jezus ljubil. In on Jezusa. Kadar nekoga ljubimo, nam ni treba postavljati mnogo vprašanj. Učencu, ki ga Jezus ljubi, ni treba razumeti, da bi veroval. Peter pa, čeprav vidi isto kot Janez, še ne more v polnosti verovati. Prehoditi bo moral še dolgo pot, nazaj do Galileje.

Dragi bratje in sestre, praznovalci Velike noči! Tudi za nas ta letošnja Velika noč skoraj gotovo nima odgovorov na tolika vprašanja, ki nas begajo, množijo skrbi ali spravljajo v obup. Tudi nima tega namena. Hoče pa nas spraviti na pot; kot vsako leto, vedno znova. Na pot iskanja Kristusovih sledi, ki jih kakor povoje in prtiče pušča na tej poti v pomoč, da gremo prav. Ni pomembno, kolikšna je naša vera in kako trdna je, pomembno je, da si želimo srečanja z Gospodom. Velika noč ni točka dosežka, ki bi ga dosegli s prizadevanji minulega posta, ampak je točka odhoda, novega začetka. Kjerkoli se bomo znašli, karkoli se nam bo dogajalo, bomo iskali navzočnost Vstalega.

Z velikonočnim voščilom vam zato želim, da teh znamenj ne bi spregledali.

Franc Likar, župnik