»Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil.« S temi besedami evangelist Janez ne misli na to, da je Bog dal Sina za nas v božični skrivnosti, ko se je rodil v naš svet in med nas, ampak misli, da ga je dal v grešne človeške roke, ki so se znesle nad njim tako, da so ga pribile na križ. To je višek ljubezni. Za tistega, kogar resnično ljubiš, si pripravljen narediti vse in dati zanj vse. To je Bog storil.

Naš odgovor na tako Božjo ljubezen pa je spreobrnjenje, kar pa je za nas središčno sporočilo postnega časa. Naše spreobrnjenje se lahko zgodi v zavedanju te neskončne Božje ljubezni. Ker me Bog neskončno ljubi, ne morem ostati star grešnik, moram nekaj premakniti.

Človek, ki je doživel Božjo ljubezen, je bil tudi skrivni Jezusov učenec Nikodem, omenjen v današnjem evangeliju, ki je Jezusa spodbudil, da je povedal ta čudovit stavek: »Bog je svet tako ljubil…« Nikodem ni bil kdor si bodi. Bil je judovski uradnik, na visokem položaju – član velikega zbora. Njegovo ime je prišlo v evangelij, ker ga je nagovarjal Jezusov nauk. Postal je skrivni Jezusov učenec. Iskal je priložnosti, da bi Jezusa našel na samem. Tako se je neke noči zapletel z Jezusom v pogovor o Božjem kraljestvu, o novem rojstvu, o večnem življenju.

In tu je točka, kjer lahko vstopimo tudi mi. Kako močna je v meni želja, da bi se pogovarjal z Jezusom. Ne samo poslušal, kaj govori na splošno, kar mi gre navadno »skozi eno uho noter in skoz drugo ven«; pač pa, da pomislim, kako močna je v meni želja, da bi z njim govoril o čisto mojih vprašanjih, o stvareh, ki mi niso jasne, ob katerih sem zmeden, o tem, kar me tišči. Nikodem je znal najti čas, kraj in način, da je željo, ki je bila v njem, uresničil. Kateri so moji načini, da se srečam z Jezusom? Tu pri maši s srečujemo vsi skupaj, kje pa so tiste priložnosti in trenutki, da sem z Jezusom na samem. Za mnoge kristjane so to trenutki osebne molitve – zjutraj, zvečer, hvala Bogu, da si lahko kdo vzame tudi kakšen dan za duhovne vaje, da se lahko kdaj umakne zase. To so dragocene odločitve, ki jih zmore človek, ki ve, kje naj išče zanesljive odgovore in usmeritve za življenje.

Nikodem je moral prebroditi tudi ovire, da se je lahko srečal z Jezusom. Kako se jaz trudim premagovati ovire, ki so bolj ali manj realne: pomankanje časa… Ali zmorem nekaj napora, nekaj odpovedi, da morda nekaj opustim in se zato lahko posvetim pogovoru z Jezusom. Ali se morda bojim, da mi bo Jezus povedal kaj takega, kar ne slišim rad, čemur se izmikam? Tudi na to nas spominja Jezusov pogovor z Nikodemom. Jezus mu je spregovoril o križu, o trpljenju in ga na to pripravlja. Ali bo še iskal priložnosti za srečanje in pogovor z njim, ko bo povzdignjen na križ? Vemo, da je Nikodem tudi to lekcijo uspešno prestal. Skupaj z Jožefom je Jezusovo telo snel s križa, prinesel miro in alojo, potem sta Jezusa povila s povoji in položila v grob. To dejanje je zmogel, v moči tistih skrivnih pogovorov z Jezusom.

Naj bodo tudi naši pogovori z Jezusom vsaj malo podobni Nikodemovim.

Franc Likar, župnik