Odlomek iz evangelija, ki smo ga slišali, zveni neobičajno. Jezus je jezen in z bičem v rokah. Z bičem preganja tiste, ki so Božjo hišo, sveti jeruzalemski tempelj izkoriščali za sklepanje svojih poslov. Stavek, ki še bolj vznemirja kot dogodek sam, je tale:

»Jezus sam pa se jim ni zaupal, ker je vse poznal in ker ni potreboval, da bi mu kdo pričeval o človeku; sam je namreč vedel, kaj je v človeku.«

Ali nam Jezus lahko zaupa? Koliko se lahko zanese; da bomo izpolnili tisto, kar nam zaupa? Zelo pomembno vprašanje za postni čas. Ali se nam ne dogaja, da eno govorimo, obljubljamo, drugo pa delamo.

Toda Jezus nas pozna od znotraj, ne moremo ga preslepiti, ne prevarati. Jezus ve, kaj je v našem srcu.

Na žalost smo se tudi kot kristjani v marsičem navadili, da ni prave razlike med našim obnašanjem in obnašanjem nevernih. Spori, konflikti, nerazumevanja, ločitve, posvetno mišljenje so pri enih in drugih enako pogosti. Kar je nenormalno postaja normalno za neverne in verne. Morda se od nevernih razlikujemo samo po tem, da nevernim postavimo isto vprašanje kot so ga Judje Jezusu: »S kakšno oblastjo to delate« in jih obsojamo.

Postni čas nas poziva, da zares pogledamo v svoje srce. Gotovo bomo odkrili stvari, ki niso dobre, ki niso Božje, ki ne spadajo v nas, ki smo po krstu tempelj Svetega Duha. Čas je, da dovolimo Gospodu priti s svojim bičem in naredi red. Lažje mu bomo dovolili, da vstopi, če vemo, da je njegov bič njegovo usmiljenje. Če bomo odprli srce Jezusovemu usmiljenju, da nas očisti, bo v nas tudi več prostora za dobro, za ljubezen, za usmiljenje, za dobrohotnost; za stvari, ki se jih ne kupuje ali prodaja, ampak se jih lahko samo sprejme kot Jezusovo pobudo. Tako se bo Gospod počutil doma v našem življenju.

Ni boljšega ogledala, da se pogledamo v globino srca, kot so Božje zapovedi. Deset zapovedi smo slišali v prvem berilu. Nekdo je o njih zapisal, da v njih spoznaš, kaj potrebuješ in tisto v njih najdeš.« Božje zapovedi niso zgolj zapis splošno moralnih načel, danih za vse ljudi, za vse človeštvo. So Božji dar in so zaveza med Bogom in človekom. Niso zakonik, katerega je človek dolžan upoštevati, ker bo sicer kaznovan. V zapovedih se srečata dve svobodi: Božja in človekova in dve ljubezni: Božja ljubezen se sreča s človekovo in človek z ljubeznijo Bogu nanje odgovarja. Imeti enega samega Boga, kakor pravi prva zapoved, pomeni imeti nekoga, ki se mu popolnoma izročiš, mu popolnoma zaupaš in trdno veš, da te ne bo razočaral.

V tem je velikonočna obljuba, vstajenje, novo življenje, nov človek, na novo rojen. Človek, kateremu izpolnjevanje zapovedi pomeni dihanje duše, je resnično nov človek, v njem postaja ljubezen popolna in odpira se mu svet večnosti, saj ljubezen nikoli ne mine. Zaživeti to resničnost pomeni doživeti veliko noč v vsem njenem veselju in radosti. Znam je Gospod dal deset zapovedi. Zaradi velike noči, zaradi vstajenja, ker noče, da bi se vdajali praznemu iskanju sreče, kakor prodajalci in prekupčevalci v templju, ampak, da bi zajemali resnično življenje.

Franc Likar, župnik