Sredi običajnega vsakdanjega življena je Jezus tri svoje učence popeljal na visoko goro in se pred njimi razodel v nebeški slavi. Njegovo telo je presvetlila nebeška svetloba. Trem stebrom apostolskega zbora: Petru, Jakobu in Janezu je razodel svoj Božji sijaj, da ob njegovem bližnjem trpljenju in smrti ne bi izgubili vere vanj. Podaril jim je dragoceno doživetje: Oče ga priznava za svojega ljubljenega Sina, medtem ko ga mnogi zavračajo in ko ga niti učenci vedno ne razumejo. To sporočilo je bilo za te tri apostole najtrdnejše zagotovilo, da je njihov skrivnostni učitelj zares Božji Sin.

Jezusovo spremenjenje na gori je podoba in predokus večne sreče, ki nam jo pripravlja Oče v nebesih. Pot na goro spremenjenja pa je lepa prispodoba našega zemeljskega romanja v Očetov dom. Pod do tega prelepega cilja pa je podobna vzpenjanju na visoko goro. Vzpenjanje pa ni lahko; čim višja je gora, tem težavnejši je vzpon. Do vrha prideš le za ceno nepopustljive vztrajnosti in ob spopadanju z velikimi in majhnimi težavami. In vendar se tisti, ki so mu pri srcu čudoviti razgledi in občutki zmage nad samim seboj, svoboda in sreča, tega vzpona ne zboji. Ko razmišljamo o vzponu vere naproti Bogu, pa naše napore dodatno krepi zavest, da pri vzponu nismo sami. Z nami je poveličani Gospod, kakršen se je razodel apostolom na gori; On, ki je to pot že prehodil in premagal napore. Je zanesljiv vodnik vsakemu, ki se poda z njim na pot. Hoja za Kristusom je edina pot, ki nas vodi v življenje. To je pot bližanja tisti nebeški svetlobe, katere žarki že sedaj prodirajo v naše srce, če so le okna naše duše dovolj čista.

Pri vzpenjanju na goro spremenjenja nam je potrebna dobra oprema: premišljevanje in udejanjanje Božje besede, prejemanje zakramentov, molitev, dobra dela, post in odpovedovanje. Vse to nam pomaga pri vzponu, vse to je naša duhovna naveza z Bogom. Premisliti moramo, kaj nam obremenjuje srce in duha in je potrebno odložiti, ker prav ta tovor otežuje hojo. Vaja v samoodpovedi je nujna pri hoji s Kristusom. Vaja v odpovedi tudi dovoljenim stvarem krepi našo voljo in nam olajšuje hojo. Vse, čemur se iz srca odpovemo, nam Bog prej ali slej vrne v drugačni, prečiščeni obliki. To je za nas nova moč in opora pri našem vzpenjanju do Boga.

Vzpon na goro spremenjenja pa včasih spremljajo tudi težke preizkušnje. O eni najhujših smo brali v prvem berilu. Od Abrahama je Bog zahteval velikansko, za nas nepojmljivo žrtev: odpoved edinemu sinu. Ta presunljivi dogodek judovski mislec Buber takole razlaga: Bog je Abrahama samo preizkušal, a je bil zadovoljen z Abrahamovo pripravljenostjo. Bog človeka spomni, da ima pravico od človeka zahtevati tudi skrajno žrtev – ne le zato, ker je Gospodar življenja in smrti, ampak tudi zato, ker je sam pripravljen na isto in še več. Saj apostol v 2. berilu poudarja: »Svojemu lastnemu Sinu ni prizanesel, ampak ga je dal za nas vse. Z žrtvijo svojega Sina nam je Bog podaril vse: vse, kar je in kar ima: svojo ljubezen in svojo večnost.

Postni čas nas vabi, da se s svojim življenjskim križem pogumno in potrpežljivo vzpenjamo na goro spremenjenja. Kakor on nam, tudi mi izročamo njemu tisto, kar imamo najrajši in na kar smo najbolj navezani. Samo tako bomo pripravljeni sprejeti vse, kar dela za nas.

Franc Likar, župnik