»Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo se je približalo: spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Začetek Jezusovega oznanjevanja je klic k spreobrnjenju. Na enak način je začel tudi Janez Krstnik v puščavi. Klic k spreobrnjenju je stalnica skozi vse Sveto pismo. Po prerokih Bog pravzaprav ni delal nič drugega, kot da je klical ljudi k spreobrnjenju. Eden najbolj slikovitih klicev k spreobrnjenju je opisan v zgodbi o preroku Jonu. To je prerok, ki se je upiral nalogi, kot mu jo je zaupal Bog. Zakaj se je upiral, vemo. Bog ga ni poslal k njegovim rojakom, k Judom, ampak k sovražnikom, Asircem, ki so Jude stalno ogrožali, jih napadali in ropali. Njegova največja želja je bila, da Bog Asirce čimprej pokonča. Tu se odpira zelo težka tema, težka za vse čase in tudi za nas: kako privoščiti svojemu sovražniku nekaj dobrega, privoščiti mu srečno rešitev, privoščiti mu, da ga ne bi zadela kazen, ko pa je po našem gledanju kazen edino, kar si zasluži!

Kako strašne odločitve je človek pripravljen sprejeti, da bi se maščeval, da bi sočloveka pogubil. Za ta cilj je pripravljen zavreči celo svoje prijateljstvo z Bogom. Oddalji se od Boga, da bi sočloveka uničil. To je tragika Jonove zgodbe. Toda zgodilo se je tisto, kar je Jona najmanj pričakoval: Ninivljani so se spreobrnili in bili rešeni. Razlog božjega usmiljenja je bilo njihovo spreobrnjenje in ne Jonove grožnje.

Ob Jonovi zgodbi pa slišimo oznanilo evangelija. Jezus vabi: »Spreobrni se in veruj evangeliju!« Evangelij pa je veselo oznanilo, ki ne grozi s kaznijo, ampak prinaša odrešenje. Jezus nas vabi, naj se ne vračamo na tisto križpotje in na pot, s katere smo skrenili iz strahu pred kaznijo, ampak zaradi življenja, zaradi veselja in sreče, ki nas čaka na poti, s katere smo skrenili. Bog nikogar ne kaznuje, vedno se kaznuje človek sam.

Z Jezusom Kristusom se je čas dopolnil in približalo se je Božje kraljestvo. To pomeni, da se ni treba vračati k staremu, starozaveznemu izpolnjevanju zapovedi zaradi strahu, ampak je spreobrnjenje skok naprej, v odrešenje, ki ga že imamo, ker nam ga je na križu prislužil Gospod. Kristjani preveč pozabljamo, da smo odrešeni. Zato se vrtimo okrog takih in drugačnih temnih napovedi, kaj vse se bo zgodilo s tem svetom, ki je tako slab, da slabši več ne more biti. In kako ta svet ne zasluži drugega kot da Bog po njem udari. In smo kakor Jona, napovedovalci nesreče, namesto glasniki odrešenja.

Seveda resnica o odrešenju še ne pomeni, da je že vse narejeno. Z Božje strani že, z naše pa ne. Z naše strani se mora zgoditi spreobrnjenje. Vsi ga potrebujemo, čeprav se imamo za dobre kristjane in nam to tudi drugi priznajo. Predvsem se moramo spreobračati v svojem razumevanju Božjega odnosa do nas. . Pravi odnos do Boga ne temelji na strahu, ampak na ljubezni. Kristjani ne verujemo v Boga in se ne ravnamo po zapovedih zaradi strahu pred kaznijo, ampak zaradi ljubezni. Svojo vero živimo kot odgovor na Božjo ljubezen, ki nam jo izkazuje na križu; iz hvaležnosti za odpuščanje.

Franc Likar, župnik