Vsak dan srečujemo ljudi, ki jih bolj ali manj poznamo, dogaja se nam, da srečamo človeka po dolgih letih. Takšno je bilo tudi srečanje med Jezusom in Janezom Krstnikom. Predstavljamo si, da sta bila v mladih letih večkrat skupaj, saj sta bila sorodnika. Kot odrasla sta našla vsak svojo pot v življenje. Janez se je odločil za bivanje v puščavi, kjer je klical ljudi k spreobrnjenju; Jezus pa je nastopil pot javnega delovanja v domačem okolju, v Galileji. Današnji evangelij opiše njuno srečanje, ki se je zgodilo po dolgem času. Janez je Jezusa takoj prepoznal in ga predstavil svojima prijateljema in učencema Andreju in Simonu Petru. Zgodilo se je presenečenje: učenca sta zapustila Janeza Krstnika in se pridružila Jezusu, ki sta ga srečala prvič v življenju. To pomeni, da sta o Jezusu že veliko izvedela od Janeza, da sta ga pravzaprav že poznala in vzljubila ob tem, kar jima je Janez pripovedoval o njem, še preden sta ga videla.

To mu lahko zavida vsak današnji duhovnik, vsak katehet, nenazadnje vsak oče in vsaka mama, ki želita svojim otrokom posredovati vero in jih navdušiti za druženje z Jezusom. Pri vsaki maši slišimo to besedo: »Glejte Jagnje Božje!« Kaj se takrat zgodi v nas?

Ta stavek je izrekel Janez Krstnik. To je njegova veroizpoved, njegova neizmerna ljubezen do Jezusa, ki je bila za okolico tako rekoč otipljiva in nalezljiva. Samo to je povzročilo, da sta se Andrej in Simon Peter v trenutku odločila za Jezusa. Tako zelo ju je to srečanje z Jezusom, do katerega ju je pripeljal Janez Krstnik nagovorilo, da sta si zapomnila celo uro, kdaj se je to zgodilo: »Bilo je okrog desete ure«.

S tem, da sta učenca takoj šla k Jezusu, Janez Krstnik ni bil užaljen. Nasprotno: Janez Krstnik je bil tega vesel, saj je bil to njegov cilj, saj je ves čas svojega oznanjevanja samo pripravljal ljudi, da se bodo oklenili Kristusa. Nikogar ni navezoval nase.

To je še kako zgovorno za naš čas. Danes še posebej ni lahko voditi ljudi k Jezusu. Nič težje ni kot takrat, ko je bil Janez Krstnik v puščavi: nereligiozno okolje, ljudje daleč od Boga, vernih ljudi je manjšina. Vsak dan poslušamo tožbe in strahove staršev in starih staršev: naši otroci ne bodo ohranili vere, v tem nevernem času in okolju se ne bodo odločili za Kristusa… kaj sploh lahko naredimo… Gotovo nič več kot Janez Krstnik. Kar lahko naredimo, je pričevanje lastnega življenja. »Glej, Jagnje Božje!« v tem vzkliku je vse. Pokazati na Jezusa s svojim življenjem. Ljudje ne potrebujejo toliko naših besed, ampak zgled.. Sveti Avguštin je dejal: »naloga nas kristjanov je, da s svojo ljubeznijo do Jezusa učimo druge ljubiti Jezusa.« Če bomo sami dovolj zavzeto ljubili Jezusa, bodo naši najbližji, kakor Andrej in Simon Peter, kar sami šli k Jezusu, se odločili zanj. Prepričljivi bomo, če si bomo sami dovolj prizadevali živeti v povezanosti z Jezusom in v skladu z evangelijem.

»Gospod, kje stanuješ?« sta vprašala učenca Peter in Andrej. Ni jima dal vizitke z naslovom, ampak ju je povabil: »Pridita in poglejta!« In nista samo prišla in videla, ampak sta pri njem tisti dan tudi ostala. Tisti dan in vse življenje.

Vsak dan iskati Gospodovo stanovanje, njegovo bivališče v vsakdanjih situacijah svojega življenja, spoznavati njegov način življenja in ostajati pri njem. Verjemimo, da naše druženje z Jezusom ljudem okrog nas ne bo ostalo neopazno.

Franc Likar, župnik