Danes – na praznik Svete družine nam bogoslužje predstavi ideal družinske skupnosti. Tega se učimo pri sveti nazareški družini, ki nas želi opozoriti na pomen verskega življenja v družini, na pomen odnosa z Bogom. Odnos z Bogom se ohranja in utrjuje tudi ob verskih običajih in navadah. Če kdaj, potem je danes za družino še posebej težko ali nemogoče, da bi ohranjala vero zaprta vase, nepovezano s skupnostjo vernih, z župnijo. V iskanju zgolj nekih svojih verskih izrazov in poti se družina prehitro izgubi v poplavi idej in ponudb, tudi verskih. To je toliko bolj pomembo vedeti danes, ko sta družina in vera v tolikšni krizi kot še nikoli. Nekdaj veljavne vrednote, ki so dajale družini trdnost, druga za drugo izginjajo, tudi ali pa predvsem zaradi načrtnega uničevanja. Nič več ni sveto, trdno in nedotakljivo. Čisto vsega se lahko lotiš in razbiješ, če ti ni prav.

Niso pa družbeni predpisi ali državni zakoni tisti, ki je najprej treba zamenjati, ker so pač slabi. Naše družine so najprej potrebne temeljite notranje prenove. Znova se morajo navdušiti za večno veljavne ideale evangeljske ljubezni, ki jih je zasenčil varljivi mik samoljubja in uživaštva, brezvestnosti in koristoljubja. Kristjani moramo odkriti temeljno resnico; družina je sveta. Bog je namreč svojim rojstvom družino posvetil kot osnovno celico ljubezni in življenja. Iz tega izvira neizpodbitno dostojanstvo družine. Nobena družba nima pravice razbijati družine in si lastiti njenih pravic in dolžnosti. V svojem jedru mora družina ostati nedotakljiva. Eden glavnih krivcev, da se z današnjo družino dogaja to, kar se, so družine same, ker so iz svoje srede izrinile Boga. Ker niso ostale zveste temu, o čemer priča današnji evangelij: življenje po verskih držah in normah. Drže in norme so tisto, kar je za družino in družbo normalno. V sveti nazareški družini so vsi trije člani postavljali te drže na prvo mesto. Zato je tudi med njimi vladala harmonija. Iz ljubezni do Boga so delali to in samo to, kar so po svoji vesti, po molitvi in premišljevanju spoznali, da morajo napraviti.

Izgubljeni mir in sreča družinskega življenja se tudi danes vračata v tiste družine, kjer Bog spet dobiva svoje mesto. K sreči je vedno več mladih družin, ki prepoznavajo dragocenost družinske molitve in poglabljanja povezanosti med seboj in z Bogom; kjer nedeljska maša ni nadležna zapoved, ampak priložnost za nabiranje moči. Več je družin, ki prebirajo Sveto pismo in se z njim duhovno in življenjsko bogatijo.

Verna zakonca vesta, da je Bog njun največji zaveznik. Vesta tudi, da bo njun zakon srečen, če bosta ostala zvesta Bogu in drug drugemu. Nič na svetu ne more uničiti njune zakonske sreče, lahko pa jo uničita sama. Prav tako jima sreče tudi nihče ne more dati, če se zanjo ne trudita sama, če se nista sposobna podrejati drug drugemu. Tudi otrokom ne moreta dati več kakor tisto ljubezen, ki jo živita sama. Verni starši bodo otrokom zavest, da so sprejeti in ljubljeni vtisnili tudi tako, da otrokom povedo, v čem je skrivnost njihove sreče, da prihaja iz zvestobe Bogu: da je Bog temelj njihove družinske ljubezni. S tem bodo svojim otrokom najbolj vcepljali vero, ljubezen do Boga. Kjer je ta zavest živa, je družina sposobna prebroditi marsikateri življenjski vihar, ki se prej ali slej zareže v družinsko skupnost.

Seveda se mnogokrat otroci za to ne zmenijo. To je huda bolečina, toda bolečina tudi utrjuje zaupanje. Pri Bogu nobena bolečina ne ostane nekoristna in nerodovitna.

Naj Sveta nazareška družina podeli našim družinam svoj blagoslov in srečo, v kakršni biva sama.

Franc Likar, župnik