Lepo in pomenljivo nas na današnjo 4. adventno nedeljo Božja beseda popelje v staro zavezo, v čas kralja Davida. Takoj se spomnimo na obljubo , ki jo je temu možu dal Gospod, namreč, da bo njegovo kraljestvo večno. V tej obljubi prepoznamo Božje kraljestvo, kateremu vlada Božji Sin.

To je prerokba, na katero se navezuje tudi pripoved o Davidovi nameri, da bi Gospodu sezidal hišo, svetišče. Gospod mu po preroku Natanu prepreči to namero: ne bo David Bogu zidal hiše, ampak bo obratno: Bog bo zidal hišo – Davidu, njegovemu kraljestvu in vsemu človeštvu. Ob tem mu tudi jasno pove, da človek Bogu ne more zidati hiše. Človek je prešibak, njegove sposobnosti so omejene, pravzaprav nične, ker je grešnik. V resnici je ta človekova revščina, beda in nemoč tudi pravi razlog, zakaj se Bog odloči, da človeku sezida hišo. Ker je nima, ker je brezdomec – in to od trenutka, ko je moral zapustiti raj.

Hiša, ki jo bo Bog sezidal, bo nekaj posebnega: v njej bo prostora za oba – za človeka in za Boga. To ji bo dalo trdnost in trajnost.

Hiša, v kateri biva Bog, je človek. S krstom se je Bog naselil vanjo. Zato besede iz današnjega prvega berila uresničujejo v vsakem od nas: »Jaz mu bom oče, on mi bo sin!«. To se je zgodilo v trenutku krsta: Bog je moj Oče in jaz sem njegov sin, njegov otrok. Tako bo za vso večnost. Nihče več ne bo tega izničil; njegov otrok bom na veke. Tudi če jaz na to pozabim, Bog ne pozabi in ne prekliče nikoli.

Današnji evangelij nam predstavi posebej odlično hišo, več kot vilo ali palačo. To je Marija. Njo si je izbral za prvo bivališče na zemlji. Gradnja te hiše je trajala dolgo. Od kralja Davida do Marije je preteklo kakih 1000 let. To je bil čas gradnje porušenih odnosov med Bogom in človekom. Bil je čas vračanja človeštva k Bogu, iz čigar naročja se je človek iztrgal in zabredel po svoje. Po prerokih je Bog izvoljeno ljudstvo, ki je zastopalo vse človeštvo, vodil, usmerjal, grajal in opogumljal. Ljudstvo je bilo v tej zgodovini enkrat zvesto, drugič nezvesto.

Zakaj se danes nam pripoveduje ta zgodovina? Zato, da bi v njej danes prepoznali sebe. Enkrat smo polni idej, kako bomo zidali Bogu hišo, v kateri bo lepo nam in njemu. Se pravi: vse vemo o tem, kako je treba živeti družinsko življenje, kakšni morajo biti odnosi, kako se je treba obnašati do ljudi, ki so tako ali drugače vpleteni v naše življenje. Toda kako hitro se izneverimo. Druge silimo, da se podrejajo našim načrtom, jih obsojamo, ker odstopajo od naših idealov. V drugih ljudeh vidimo krivce, da svet danes ni takšen, kot bi moral biti, da se vse bolj oddaljuje idealu, ki ga je imel Bog ob stvarjenju. Smo kakor kralj David: živimo mimo obljub, ki jih dajemo. Davidu je Bog govori, da z njegovo gradnjo ne bo nič, ker z grehi sproti podira, kar gradi. Isto sporoča tudi nam, ker ne želi, da bi ponavljali žalostno zgodovino odpada od Boga. Predvsem pa nam sporoča obljubo, da bo on gradil; tudi tisto, kar mi rušimo. En sam pogoj nam postavlja; da mu to dovolimo. Da mu dovolimo vstopiti sedaj, ko prihaja v božičnem prazniku. Naj ga ponižno in iskreno sprejmemo, četudi vsega ne razumemo, kakor niso razumeli pastirji v prvi božični noči. Amen.

Franc Likar, župnik