Znani psiholog Adler trdi, da je osnovna in najmočnejša človekova težja nagon po uveljavljanju. Če se ozremo, tako vase kot v svet okrog nas, lahko hitro vidimo, da ta trditev ni daleč od resnice. Kaj vse je človek pripravljen narediti, da se uveljavi pred drugim – iz častihlepja in samoljubja.

Če v tej luči pogledamo na dogodek iz današnjega evangelija se nam pokaže veličina Janeza Krstnika. Imel je sijajno priložnost, da bi v trenutku, ko je množica ljudi drla k njemu in bila vzhičena zaradi njegovih besed, to dogajanje obrnil sebi v prid. Ena sama pritrdilna beseda na vprašanje »Ali si ti tisti, ki mora priti«, se pravi Rešitelj naroda, bi ga postavila na čelo naroda, za voditelja.

Toda Janez Krstnik ne bi bil Božji mož, če bi podlegel tej skušnjavi. Janez ni iskal časti. Zavestno je posekal korenine sebičnosti v sebi in se držal resnice, da je le glas, ki oznanja prihod pravega Odrešenika, Jezusa. Zavedal se je poslanstva, ki ga je imel, da ljudem odpira oči za Boga, ki prihaja; da bi ga ne spregledali, ko bo prišel. S tem je Janez »človek, ki ga je Bog poslal«.

Človek, ki ga je Bog poslal, pa je tudi vsak od nas. Vsak od nas je z zakramentom krsta prejel od Boga posebno poslanstvo. Kot kristjani smo poslani v svet, da vanj prinašamo Kristusovo luč, da pričujemo za Kristusa in smo znamenje Božje ljubezni in naklonjenosti. Pri krstu smo bili maziljeni s Svetim Duhom, zato tudi za nas velja prerokova beseda: Duh vsemogočnega Boga je nad menoj, ker me je mazili. Ta Božji Duh nas notranje usposablja za odreševanje sveta, s tem, ko tudi mi »oznanjamo blagovest ubogim, ko ozdravljamo potrte v srcu, oznanjamo Božje odpuščanje te, ki so ujeti v sužnost mnogih različnih strasti in grehov; ko kažemo pot izgubljenim; pomeni ljudem, ki so sužnji zagledanosti zgolj v ta svet, odpirati oči za resnično svobodo, ki jo daje Bog.

Truditi se v tej smeri pomeni prevzemati poslanstvo Janeza Krstnika v današnjem svetu. Kdor izžareva dobroto, pozornost, razumevanje, pomoč, hvaležnost, odpuščanje, veselje, pričuje za Boga in utira pot do njega.

Toda kako naj drugim utiramo pot k Bogu, če prej ne popravimo in izravnamo svoje lastne poti. Janez Krstnik je šel najprej sam v puščavo in sebe temeljito obtesal. Šele potem je mogel postati za druge luč in kažipot. Tudi mi moramo najprej stopiti v svoj notranji svet, pogledati v svoje srce in prisluhniti opominom vesti. Dobro moramo premisliti svoje življenje, svojo naravnanost; res iščemo Boga ali pa le sebe?

Ko se bomo pripravljali na adventno spoved, se bomo v duhu približali Janezu Krstniku, ki krščuje onkraj Jordana. Treba je stopiti na drugo stran - preko očiščujoče Jordanske vode, preko krsta pokore, ki ga je delil Janez. Samo tako očiščeni bomo na drugem bregu sredi množice bratov in sester srečali in prepoznali Odrešenika, ki nam po zakramentu sprave naklanja svojo ljubezen in mir.

Franc Likar, župnik