Pisatelj Finžgar je na večer svojega življenja napisal knjigo, ki jo je naslovil »Leta mojega popotovanja«. Popotovanje je lepa prispodoba za naše življenje. In tudi globoka, če jo razumemo v krščanskem duhu. Veren človek se zaveda, da je na tem svetu popotnik, romar, da je na poti v pravo domovino, ki je večna. Kdor bi cilj svojega življenja iskal na tem svetu, ga ne bi našel, samo bi se utrudil in razočaran odnehal.

V adventnem času nam zanesljivo pot v pravo domovino, v gostoljubni dom nebeškega Očeta kaže Jezusov predhodnik Janez Krstnik. Kot prerok stoji na pragu med staro in novo zavezo. S hrbtom je obrnjen v preteklost, v svet, ki je v zatonu; s prstom pa kaže naprej, v čas odrešenja. Njegova naloga je bila, da pričakovanemu Odrešeniku pripravi pot - v duhu Izaijeve napovedi: Glej, pošiljam svojega glasnika pred tvojim obličjem – glas vpijočega v puščavi: pripravite Gospodovo pot! Janez ne oznanja sebe, ampak tistega, ki je večji od njega in mu pripravlja pot do ljudi, do njihovih src, ko jih kliče k spreobrnjenju. Ti ljudje, ki so poslušali Janeza Krstnika, so želeli slišati prav to. Da so nekomu mar, da nekoga skrbi za njihova notranja bremena, ki se jih niso ne znali ne zmogli rešiti. Zato so tako množično drli k njemu. Zato so njegove besede vzeli zares. Ali si ne želi tega slišati vsak človek, vsak od nas? Slišati, da nekomu za nas ni vseeno, da smo za nekoga vredni, da ga vidimo kako se žrtvuje za nas?

Evangelij nas danes z Janezom Krstnikom postavi v puščavo. Svet, v katerem živimo, je v marsičem podoben puščavi. Zlasti je to duhovna puščava: usihanje medčloveških odnosov, osamljenost in ravnodušnost. Puščava je kraj, kjer te nihče ne posluša, čeprav kričiš; kjer se ti nihče ne približa, čeprav si izčrpan, kjer te nihče ne brani, ko si v nevarnosti. Puščava je tam, kjer niti tvojega veselja in smeha nihče ne opazi, kjer nimaš nikogar, s komer bi veselje delil ali pa se ob njem razjokal.

Zaradi tega lahko tudi človekovo srce postane puščava; suho, brezčutno in brez ljubezni. Pred to nevarnostjo nas želi obvarovati adventni čas – z besedami Janeza Krstnika: »Pripravite pot Gospodu«. Res nam Bog sam prihaja naproti, a tudi sami moramo izpolniti svoj del naloge. Pripraviti pot: očistiti in odstraniti ovire, ki padajo na pot našega vsakdana: misli, besede in dejanja, ki nam niso v ponos, ki so ovira, da se nam drugi ne morejo približati ali pa mi njim. Izravnati pot – zgladiti odnose, ki so jih zgrbančile zamere, užaljenosti, krivice. Izravnati poti do ljudi. Skratka veliko dela, ki se mu na kratko reče spreobrnjenje. To je način pričakovanja Gospodovega prihoda.

K temu delu nas lepo spodbuja apostol Peter v drugem berilu: »Živite sveto in pobožno… da tako pospešujete prihod Božjega dne. Potrudite se, da vas ta dan najde v miru, brez madeža«.

Kakor nas v adventnem času Bog še močneje poziva k spreobrnjenju, nam prav tako še močneje prihaja naproti s svojo pomočjo, ali kakor rečemo z milostjo. Z obojim: z Božjo milostjo in lastnim prizadevanjem bomo naredili kakšen korak naprej v rasti k svetosti svojega življenja; kakšen korak na poti sprave in miru z Bogom in z ljudmi.

Franc Likar, župnik