»Pojte Gospodu novo pesem, ker je storil čudovita dela«, je prva vrstica današnjega psalma, speva med berili. Psalmistove besede so poziv k veselju. Najčudovitejše Gospodovo delo je naše odrešenje. Zato je tudi advent, ki je pred nami, vabilo k veselju. Vsi ljudje si želimo veselja, po njem hrepenimo in se po svojih močeh tudi trudimo, da bi ga bilo čim več. Neverni ljudje bodo tem dnem rekli veseli december. Na vse načine ga bodo skušali ujeti.

Kristjani razmišljamo - in moramo razmišljati drugače. Najprej razlikujemo med zunanjim in notranjim veseljem. Stremimo predvsem k temu drugemu. O tem veselju pa tudi vemo, da ne pride samo od sebe, da nam ga ne bodo prinesli trije dobri možje, da se ga ne da kupiti, še manj ukrasti. Tudi ne pride takoj, v tistem trenutku , ki si ga zaželimo.

Da pridemo do veselja, ki nam ga obljublja advent, pridemo počasi.

Prva naša naloga je, da se prepustimo Gospodu, da nas »vzame v roke«! Lepo nam je na koncu prvega berila povedal prerok Izaija: »Mi smo glina, ti si naš upodabljavec, vsi smo delo tvojih rok.« Božji smo. On nas je ustvaril On nas najbolje pozna, bolje od nas samih. Pred njim smo kot reveži, oveneli kakor listje, naša dela so še najbolj podobna umazani obleki.« Tako in podobno se pred njim pokaže pisec besed iz prvega berila. To bedno stanje mu pomeni stisko. Vse, kar zmore še spraviti iz sebe, krik: »O, da bi predrl nebesa in stopil dol!«

To je tudi naš klic, naša adventna prošnja, naša želja. Iz tega sledi naša druga naloga: čuječnost, budnost. Gospod se je odločil, da predre nebesa in pride, toda zaman, če bi mi ta njegov prihod prezrli, zamudili, ga spregledali. In v čem je ta čuječnost? Od zagledanosti v ta svet se moramo usmeriti v našo lastno notranjost. Gospod, ki se je odločil priti, želi, da se znebimo prevelike obteženosti s skrbmi vsakdanjosti, v zgolj to, kar zadostuje telesu. V tem je lahko nekaj kratkotrajnega zunanjega veselja, tistega »veselega decembra«, ni pa tu notranjega , duhovnega veselja. Biti čuječ pomeni, da se človek trudi spoznati samega sebe, svoje stanje in kaj se z njim dogaja.

Tretja naša naloga je zato spreobrnjenje. Na to nas spomni adventi venec s štirimi svečami.

Prva sveča je sveta maša. Naj ne bo naša cerkev v teh dneh prazna in mrzla, ker je ne bi mi napolnili in ogreli s svojo navzočnostjo.

Druga sveča so naše molitve. Molitev mora v teh dneh sredi naših neštetih obveznosti dobiti svoje pomembno mesto.

Tretja sveča so dobra dela, za katera imamo dovolj priložnosti, le iznajdljivi moramo biti.

Četrto svečo bomo prižgali z dobro spovedjo, ki bo krona vseh naših prizadevanj, s katero bomo v svojem srcu postavili prave jaslice za Odrešenikovo rojstvo.

Takšen advent bo znamenje naše resnične čuječnosti nam bo prinesel resnično veselje. Gospodovega prihoda se nam ne bo treba bati, kakor pravi sveti Avguštin: »Če si pripravljen, nič ne škodi, če ne veš, kdaj pride.«

Franc Likar, župnik