Tudi cerkveno leto ima svoje »silvestrovo«, to je dan Kristusa Kralja vesoljstva. Konec cerkvenega leta prikliče v našo zavest številne »konce« v našem življenju in še s posebno močjo tisti konec, ki bo ura naše smrti in prehoda v večnost. Ta misel pa nam ni dana za strah in trepet, ampak zato, da se okrepi naše zaupanje, v Božjo ljubezen in usmiljenje. Vera v Boga, ki je dober. Ta Bog nas je spremljal tudi v teku tega cerkvenega leta; nas varoval in branil, zbiral in klical nazaj, ko smo se od njega oddaljili – kakor dela pastir s svojimi ovcami. Tako nam sporoča prerok Ezekiel v prvem berilu. Reševal nas je iz krajev, kamor smo se razkropili v oblačnih in temnih dneh. Prejemali smo hrano in odžejali smo se, ko je bilo potrebno. Morda smo kdaj ostali brez dolžne hvaležnosti Pastirju. Danes je priložnost, da to popravimo.

Tudi Jezus v evangeliju spregovori o koncu sveta. Ta odlomek, ki smo ga brali, je Jezusovo zadnje pričevanje pred njegovim trpljenjem. Zato izreče tisto, kar je najpomembnejše, oporoko. Jezus se v tej oporoki dotika najbolj vsakdanjih, najbolj preprostih in enostavnih dejanj; dati jesti lačnemu, piti žejnemu. S tem nam sporoča, da je na koncu šteje samo to, kako smo živeli vsakdanje odnose. Pomembno je, ali ljubimo v majhnih stvareh vsakdanjega življenja. Kakšno ljubezen smo polagali v dejanja, ki jih je naš bližnji od nas potreboval.

Cerkev je takšna dejanja poimenovala dela usmiljenja. Ob koncu odlomka dojamemo, da imamo kdaj lahko oči tudi zastrte pred realnostjo. Čas krize lahko prečisti naš pogled in nam pomaga dojeti, kaj je zares nekaj vredno, za kaj je vredno potrošiti življenje; ali pa nas še bolj zapre v skrb zgolj zase.

Jezus nas vabi k še enemu spoznanju: on se poistoveti z najmanjšimi! Če pomagamo tistemu, ki je v največji potrebi, pomagamo Kristusu samemu. Zato imajo ta dejanja globok ne le človeški, ampak tudi verski pomen: v njih je vera živeta, učlovečena – vera v dejanjih. Bog se pusti najti v majhnosti, nemoči, potrebi. S poglabljanjem v to majhnost nam bo uspelo zamenjati svoje ideje in želje po uveljavljanju, slavi, moči, oblasti in uspehu z željo po služenju potrebnim.

S svojo slikovito podobo vesoljne sodbe Jezus poudarja: usmiljenje do najbolj ubogih in zapuščenih naj postane naš način življenja. Ni ga potrebno posebej reklamirati ali direktno prenašati po Facebook-u. V evangeliju se tisti, ki so dela usmiljenja opravljali, tega sploh niso zavedali. Zanje je bilo to samoumevno. Skrb pa zbuja dejstvo, da je mogoče imeti tudi otrdelo srce, ne da bi se tega zavedali: tisti, ki teh del niso opravljali, se niso zavedali, da v njihovem življenju nekaj ni bilo prav. Kdaj smo te vendar videli…? Saj nisi nikoli prišel prosit! Sem spadajo tiste naše spovedi: nimam nobenega greha, nikomur nič slabega ne naredim, z nikomer nimam stika torej ne opravljam.

Toda živimo v času neštetih stisk, materialnih, duševnih in duhovnih. Nikoli ni bilo toliko osamljenih ljudi, toliko ljudi, ki ne vidijo smisla. Tudi ali pa predvsem zato, ker drugi del ljudi nima opravka z njimi, ker se ne vtika v njihove zadeve. In ima čiste roke in čist jezik.

Kristus Kralj; kralj ljubezni in pravice, svetosti in milosti nas želi obvarovati otrdelega srca, saj za otrdelo srce v njegovem kraljestvu ni prostora.

Franc Likar, župnik