Eden je naš Učitelj, mi vsi pa smo bratje; ker je tudi eden naš Oče in eden naš vodnik, Kristus. Z zahvalno nedeljo želimo danes utrditi zavest medsebojne povezanosti, poglobiti resnico, da smo ljudje drug od drugega odvisni, drug drugemu potrebni, da vsak od nas živi od dela mnogih rok, vsi skupaj pa vse, kar imamo iz zmoremo, prihaja od Boga. To, kar delimo med seboj, s čimer trgujemo med seboj, prihaja od Boga.

Zavest obdarovanosti, odvisnosti od Boga in od ljudi, nas napravlja hvaležne. Ne obnašamo se, kakor da nikogar ne potrebujemo in se zapiramo v svoj svet; da ne postavljamo zidov. Zato danes pomislimo na množico ljudi, ki skrbijo, da naše življenje teče urejeno, da je za vse poskrbljeno; ne samo pridelovalci hrane in trgovci, ampak ljudje v neštetih drugih poklicih in nenazadnje, tisti, ki so nam najbližji: naši domači, naši sosedje, na katere se najprej obrnemo, ko potrebujemo pomoč.

Kristjani priznavamo, da za vsemi temi ljudmi in za vsem tem dogajanjem, stoji Bog, ki je vse ustvaril in ki še vedno ustvarja. Hvaležno priznanje te resničnosti je vsebina današnje zahvalne nedelje.

Vse, kar je na tem svetu, je posvečeno. Najprej s tem, da prihaja iz Stvarnikov rok, posvečeno pa je tudi od trenutka, ko je na zemljo stopil Božji Sin. Bog še vedno svet ustvarja, še vedno ga s Kristusovo daritvijo na križu in vstajenjem odrešuje in posvečuje.

V stari zavezi so Bogu darovali zgolj dela svojih rok, kar je zraslo med trnjem in osatom, prepojeno s trudom, naporom in kletvijo, medtem ko je njihovo srce blodilo daleč od Boga. In Bog jim je vztrajno ponavljal: »Vsa vaša drevesa so premalo za daritveni ogenj, vse vaše živali premalo za zahvalno daritev, ker vaša srca niso pri meni.

Jezus Kristus pa v novi zavezi pravo daritev na pravi temelj s tem, daruje samega sebe. Zato moramo mi postati živa daritev Bogu. Kruh in vino, ki ju darujemo pri vsaki sveti maši, ponazarjata naše zemeljsko življenje, naše delo in naš trud, ki je velikokrat obtežen z marsičem težkim, kar se nam v življenju dogaja. Predenj zato prinašamo svoje stiske, bolečine in neuspehe in tudi svojo grešnost in stranpoti. Zaradi Kristusove daritve smemo vse to prinesti predenj.

Bog tudi zato prejema naše darove, položene pred oltar, da jih prečisti, da odstrani, kar je nagnito ali že gnilo in nam vrne, kar je zdravo. Za nas to dela. Tukaj čutimo, da nas ima resnično rad do zadnjega vlakna. Tisto, kar mu mi lahko darujemo od svojega, je neznatna malenkost v primerjavi s tem, kar nam daje.

Pomislimo na to, ko sedemo k mizi. Ali bomo zato rekli, da je preveč, če vsaj takrat, ko sedemo h kosilu, večerji ali zajtrku, nekaj besed namenimo njemu, ki nam je dal, kar je na mizi?

Ali bomo rekli, da je preveč, če teh tri četrt ure na teden posvetimo Bogu in mu rečemo hvala, da smo ves teden preživeli v miru, siti in zdravi. On nam vse daje, mi pa mu darujmo svojo hvaležnost.

Danes obhajamo nedeljo zakoncev, zakonskih jubilantov. Vse, kar danes praznujemo z zahvalno nedeljo, je združeno v zakramentu svetega zakona. V zakonu se uresničuje Božje stvarjenje, odrešenje, ko s Kristusovo pomočjo premagujemo, kar je nepopolnega, neuresničenega, sebičnega. V zakonu se uresničuje hvaležnost – gorje zakonu, kjer te ni.

Hvaležnost, ki je nesmrtna. Med vami je danes gotovo nekaj takih, ki bi letos tudi praznovali okroglo obletnico poroke, pa vam to ni dano, ker je vaš sozakonec že v večnosti ali pa je preprosto šel od vas. Vseeno praznujte, saj je hvaležnost nesmrtna oziroma je nobeno izdajstvo ljubezni ne more in ne sme poteptati.

Vsi jubilanti – eni in drugi recite Bogu hvala in spomnite se na vse lepo, ki je bilo in videli boste, da tega ni bilo malo.

Franc Likar, župnik