»Dajte cesarju, ker je cesarjevega in Bogu, kar je Božjega,« smo pravkar slišali v evangeliju. To je več kot prebrisan odgovor hinavskim farizejem, ki so Jezusa hoteli ujeti v besedi.

Tudi danes, ko obhajamo misijonsko nedeljo, se more nam zgoditi podobno farizejsko vprašanje: Kje je bolj potrebno oznanjati Božjo besedo: doma ali v misijonih? Velikokrat se ob misijonski nedelji sliši ugovor: Kaj bi hodili po svetu, ko pa doma primanjkuje duhovnikov! Letošnjih slovenskih novomašnikov ni niti za prste na eni roki. Pa tudi sicer so misijoni doma: upada število vernikov, vsepovsod nas je manj: pri maši, pri verouku, v župnijskih skupinah. In tudi glede materialnih dobrin se rojevajo farizejski pomisleki: zakaj bi dajali denar za misijone, ko pa je doma toliko revščine… če pomislimo samo na stiske prizadetih ob zadnjih poplavah…. Ali ne bi raje pomagali svojim? Zakaj bi gradili cerkve, šole in bolnišnice po svetu, ko pa še domače cerkve s težavo vzdržujemo in obnavljamo.

Za razrešitev takih pomislekov in dilem nam lahko pride na pomoč nauk papeža Frančiška. Pred desetimi leti je napisal apostolsko spodbudo Veselje evangelija. Presenetljivo je, da papež ne toži nad težkimi časi, ampak celotno pismo preveva eno samo navdušenje, iz katerega sledi povabilo k duhovni prenovi Cerkve. Naslov prvega poglavja nosi naslov: Misijonska preobrazba Cerkve. Če želimo, da se bo Cerkev izvila iz mrtvila, v katerem se nahaja, mora v sebi odkriti in zaživeti misijonskega duha:

»Vsak kristjan in vsaka skupnost mora odkriti, kakšno pot terja Gospod.« To je pot ven iz svoje samozadostnosti, lagodja in brezbrižnosti. Tisti ki govori, kako je treba misliti na domače ljudi, na našo domovino, na njene potrebe, je človek, ki tudi misijonom v daljni deželi ne bo kaj prida pripomogel. Velja tudi obratno. Kdor ni odprt za vse ljudi, se tudi za tiste, ki jih ima pred nosom ne bo odprl. Je pač podoben tistim farizejem iz današnjega evangelija. Pomembna je človekova notranja naravnanost.

»Danes je življenjskega pomena, da gre Cerkev oznanjat evangelij vsem ljudem, v vse kraje, vse okoliščine, brez odlašanja, brez odpora in brez strahu. Evangeljsko veselje je za vse ljudstvo, nihče ne more izključiti nikogar. Skupnost, kot je župnija ali družina, ki je izkusila Božjo ljubezen, si tudi sama želi podarjati ljubezen in deliti sadove Božjega usmiljenja. Tako pravi papež Frančišek, ki ne razlikuje med Evropo in Afriko, med »mi« in »oni«, ampak vse enako povabi k misijonskemu ravnanju. Tudi mladim, komaj rojenim cerkvenim skupnostim nekje v misijonskih deželah velja papeževo vabilo, naj bodo tudi same misijonsko naravnane.

Predvsem naj papeževo vabilo nas vse opogumlja. Nismo tako ubogi in nemočni, da ne bi mogli živeti ljubezni; plamen naše vere ni tako slaboten, da ne bi mogli z njim še koga vneti. Iz našega osebnega »veselja evangelija« se more širiti vera. Če dar vere, ki smo ga prejeli, živimo z radostjo in navdušenjem, ga krepimo z zglednim življenjem, smo misijonarji: pred domačim pragom in za ves svet.

Franc Likar, župnik