Božje kraljestvo je podobno gostiji – svatbi, praznovanju in veselju. Prerok Izaija, ki gleda naprej v mesijanske čase, nam v prvem berilu predstavlja to lepoto in bogastvo. Enako evangelij: nebeško kraljestvo je podobno svatbi, ki jo je kralj pripravil svojemu sinu in vabi nanjo kar vse ljudi.

Podobe so jasne: nebeški Oče pripravlja svatbo za svojega Sina Jezusa Kristusa in nanjo vabi vse človeštvo. Dogajanje gre po stopnjah. Najprej je bilo povabljeno izvoljeno ljudstvo, Izrael, a je povabilo zavrnilo.

Boga pa ob tej zavrnitvi ni odnehal. Povabil je druge ljudi. O teh pravi evangelist Matej, da »se niso zmenili, temveč so odšli: eden na svojo njivo, drugi po svoji kupčiji.« Vsakdo ima nekaj »svojega«, čemur daje prednost in se ne pusti motiti nekim Božjim ponudbam. Nekaj bolj pomembnega in obetavnega, kar zapolni življenje ter daje smisel in vrednost. Delo in kupčija – tako vabljivi zadevi, ko se človek čuti glavnega in sam sebi zadosti. Kristus ni potreben. Cerkev je deklarirana za 'splošno družbeno nekoristno organizacijo'.

Še več, dogajanje se še stopnjuje: »ostali so zgrabili njegove služabnike, jih sramotili in pobili. Ne vemo še, kaj nam prinaša prihodnost, zgodovinsko gledano tukaj odzvanja usoda krščanskih oznanjevalcev (spomnimo se mučeniške smrti vse apostolov, svetega Štefana in tako naprej do današnjih dni).

Posledice takega ravnanja pa so neizprosne. »Kralj se je tedaj razjezil in poslal svojo vojsko, da so pobili tiste morilce in požgali njihovo mesto«. Tudi v tem zgodovinsko odzvanja porušenje Jeruzalema leta 70 po Kr. , ki so ga opustošili Rimljani. Izrael ni sprejel odrešenja v Kristusu in se je raje oklenil vojaške poti reševanja.

Zgodba se nadaljuje. Ker so mnogi zavrnili njegovo povabilo, je Bog toliko bolj odprl vrata. Izraz, naj gredo na križišča in razpotja označuje misijonsko naravo oznanila.. Krščanski oznanjevalci so šli na razne konce sveta oznanjat evangelij in vabit ljudi, naj se oklenejo poti odrešenja. Zbrali so vse, ki so jih našli, hudobne in dobre.

Ni še konec. Svatovsko oblačilo je ogrinjalo, ki ga je povabljeni prejel kot dar ob prihodu na svatbo in si ga nadel. Tisti, ki si ga ni nadel, se je sam izključil. Kristjani smo pri krstu prejeli belo oblačilo. Vera je Božji dar, a je tudi naša odločitev in prizadevanje.

Ali si ta dar nadenem, je moja odločitev. Potrebno je, da zavzeto odgovorim na Božji milostni klic; da sprejmem Kristusovo ljubezen in ji v svojem življenju dam prostor.

Ali ni Božja svatba ravno to: da smo ljubljeni Božji otroci ter da si to ljubezen delimo med seboj?

In bati se je treba ene same, resnične stvari, tega, da bi ostali zunaj. Kajti če ne sprejmemo daru, ki nam je ponujen, ne ostanemo samo praznih rok, ampak tudi vrženi ven, osramočeni ob izgubljenem Božjem otroštvu.

Franc Likar, župnik