Božja beseda nam pogosto spregovori o vinogradu kot o prispodobi za Božje kraljestvo. Vsaka takšna pripoved ima svoj pomen za nas in nam sporoča, kako naj v življenju ravnamo.

Jaz

Tak vinograd, za katerega je treba skrbeti, je najprej človek sam. Postavljen sem v življenje, Bog me na različne načine spremlja in varuje, spodbuja in vodi, da bom lahko prinašal sadove, ki odgovarjajo moji naravi. Moja naloga je, da se trudim biti dober in da delam dobro. Ob misli na Boga in na poslanstvo, ki mi je zaupano, se zato sprašujem, ali prinašam dobro grozdje, ali pa je trta mojega življenja prazna, sem človek dobrih del, ali sem prazen.

Družina

Vinograd, ki ga je Bog zasadil in ga ima rad, je tudi družina. Bog jo je postavil na vzvišeno mesto. Postavil ji je ograjo iz zakramenta svetega zakona; na različne načine jo obdaja s svojo ljubeznijo, pozornostjo in pomočjo. Bog od družine pričakuje sadove: nova življenja in skrb za mladike. Vemo, kako je ta vinograd danes napaden, koliko škodljivcev ga ogroža in ga želijo uničiti. Razdirajo ograjo, trte škropijo z neštetimi strupi, trgajo mladike, teptajo korenine. Družina bolj kot kdaj koli potrebuje oporo, pomoč.

Župnija

Vinograd, ki ga ima Bog rad, je tudi župnija. Hvaležni smo neštetim vinogradnikom iz naše preteklosti, ki so gradili »stiskalnico in stolp«, cerkev in še marsikaj drugega. Tudi ta vinograd je danes v marsičem ogrožen, a nič ga ne bo ogrožalo bolj kot to, da mi postanemo mlačni:, da nam postaja za ta vinograd vseeno. Ne smemo pozabiti, da vsak od nas pripomore k temu, da bo ta vinograd prinašal sadove. To je naša skrb za bogoslužje in številne oblike sodelovanja, ki naredijo bogoslužje rodovitno; skrb za materialne potrebe, za urejenost cerkve, da je čista in dostojna. Župnijo gradi in podpira molitev skupnosti in posameznih vernikov, darovanje trpljenja starejših in onemoglih.

Domovina

Vinograd, ki ga ima Bog rad, je nenazadnje tudi naša domovina. Pred dobrimi tridesetimi leti smo jo dobili v oskrbo. Ima ograjo, znotraj katere je naš dom. Če v tem vinogradu ni na vse na svojem mestu, niso krivi samo tisti, ki so na vodilnih mestih v državi, ampak dobro vemo, da je krivda tudi na nas. Mi smo tisti, ki izbiramo viničarje, ki delajo kakor pač hočejo. Brez nas ne bi bili tam, kjer so.

Premalo je, da ima gospodar svoj vinograd rad. Premalo je, da nas ima Bog rad: kot posameznike, družino, župnijo ali narod. Pomembni so tudi oskrbniki. Če oskrbniki ne opravljajo svojega dela, kljub gospodarjevi ljubezni ne uidejo temu, kar pravi prerok Izaija v prvem berilu in lahko samo čakamo, kdaj se bo to uresničilo: da bo vinograd izropan, s podrtim obzidjem, preraščen s trnjem in spremenjen v divjino.

Franc Likar, župnik