Zadnjih nekaj nedelj nam Jezus »govori v prilikah«, kakor je svojim poslušalcem govoril v času, ko je kot človek bival na zemlji; da bi bolje razumeli njegov nauk.

Današnja prilika o dveh sinovih, od katerih eden obljubi pokorščino, a je ne izpolni, drugi pa jo odpove, vendar se pozneje pokesa in uboga, vsebuje dva pomembna nauka:

• da je poznejše spreobrnjenje boljše kot neka samopravičnost, v kateri si človek domišlja, da mu na sebi ni treba nič spremeniti, da je vse v redu
• potem pa, da je razlika med besedami in dejanji, med pobožnimi obljubami in njihovo izpolnitvijo.

1. Misel o poznejšem kesanju in spreobrnjenju nam pomaga osvetliti današnje prvo berilo. Naše življenjske poti so pogosto polne vzponov in padcev, obljub in opustitev. Izrael godrnja proti Bogu in mu očita, da njegova pot ni pravilna. Morda zato, ker vidi samo sedanji odpad ljudstva, ne ozira pa se na pretekle obljube Izraelcev. Prerok Ezekiel na konkretnih primerih razloži Božjo pravičnost. Če nekdo, ki velja za pravičnega, začne delati hudo, pada v duhovno smrt. Če pa se krivični spreobrne od sovjih slabih poti, vstane v življenje.

Šteje resnično spreobrnjenje, četudi se morda zgodi čisto na koncu. Pomislimo na razbojnika, ki je bil križan ob Jezusu. Šele na križu je spoznal svoje zablode, se skesal in izpovedal vero v Jezusa, ko je prosil: »Jezus, spomni se me, ko prideš v svoje kraljestvo.« Jezus mu je brez očitkov za njegova zla dejanja dejal, da bo še isti dan z njim v raju. Spreobrnjenje je za Boga tako bistveno, da je vse zlo molče izbrisano in so sproženi povsem novi vzgibi. Podatki iz našega življenja se na koncu, ob sodbi, ne spravljajo skupaj kot številke in se ne seštevajo. V trenutku spreobrnjenja se cela vrsta številk izbriše, saj se z njim začne nekaj novega. V tej perspektivi tudi lažje razumemo Jezusove besede, da bodo cestninarji in nečistnice prej prišli v Božje kraljestvo kot farizeji.

2. Pomembna so dejanja. Da so pomembna dejanja nam osvetli drugo berilo, ki je iz Pavlovega pisma Filipljanom. Odličen zgled je sam Jezus Kristus, ki sebe izniči, vzame nase podobo hlapca in ostane pokoren do smrti na križu. Bog ne ostane samo pri obljubi rešitve, ampak človeka odreši, ko pošlje na svet svojega Sina. Sin se ne ustavi pri naukih in izrekih, ampak nauk vedno potrdi s svojimi dejanji.

Kaj vse to pomeni za nas, ki se imenujemo kristjani? Vero, ki jo izpovedujemo v molitvah, sveti maši in drugih bogoslužnih dejanjih, moramo uresničevati v življenju. Vera mora dobiti svoj konkretni obraz v dejanjih. Dokler je naša vera samo na ravni besed, je mrtva, z deli pa oživi.

Danes obhajamo rožnovensko nedeljo. Ko se v tej molitvi obračamo na Boga po Mariji, prosimo prav za to: da bi naša vera navdihovala in usmerjala naša dejanja, naše življenje. Tako, kot smo slišali v današnji Božji besedi, ki nas opozarja na to, da ni vseeno, kakšni smo.

Sveta Terezija Deteta Jezusa, katere god tudi obhajamo danes, se je živo zavedala, da mora svoj odnos z Bogom, svojo vero, živeti na konkreten način. Ko je premišljevala, kašno je njeno poslanstvo v cerkvi in na svetu, je po dolgem času spoznala: »Moj poklic je ljubezen!«

To pa je pravzaprav osnovni poklic vseh nas. Vsak zase pretehtajmo, kakšno je razmerje med kopico besed v odnosu do Boga in ljudi in konkretnim življenjem.

Franc Likar, župnik