Ob površnem branju današnjega evangeljskega poročila se lahko hitro zgodi, da sočustvujemo s tistimi, ki so delali – garali ves dan in so bili nagrajeni povsem enako kot tisti, ki so delali le eno uro. Soglašamo s tem, da gospodar ni bil pravičen in smo ogorčeni nad takšnim ravnanjem. In to naj bi bila dinamika nebeškega kraljestva?

Zamislimo se ob delavcih, ki so delali od jutra. Sprejeli so gospodarjevo ponudbo, bili ob koncu dneva poplačani v skladu z dogovorom, a je njihovo srce otrdelo v krču zaradi nepredvidenega slučaja. Če se ne bi zgodilo, kar se je, bi ostali mirnega srca, srečni in zadovoljni. Sedaj pa so razlog za njihovo slabo voljo postali drugi ljudje, ki jih gospodar enako plača oziroma nagradi. Njihovo srce se je zakrknilo v zavisti. Zavist človeka oslepi, da ne vidi tega, kar je sam prejel in se spotika ob tem, kar je prejel drugi. Namesto da bi bili veseli svojega velikodušnega gospodarja, ki vidi stisko drugih ljudi, ki so pravzaprav enaki njim, celodnevnim garačem. Tudi oni imajo doma družine, za katere je treba poskrbeti. Kako težko se je veseliti sreče svojega bližnjega. Kakšni očitki se zbudijo v človeku, ko se nekomu nasmehne sreča: pa ravno njemu, ki je tak in tak, ki mi je zoprn, ki bi lahko delal, pa noče. Zavist je hud greh, ki človeka zakrkne v hudobiji in zapre, da ni več sposoben ljubiti. Je greh egoizma.

Pa ne gre toliko za to. Jezus želi s to prispodobo predvsem predstaviti svojega Očeta, Boga. Božja pravičnost je njegova usmiljena ljubezen. To pa potrebuje prav vsak človek; tisti, ki se zanjo trudi in tisti, ki se ne trudi. Če delo v vinogradi primerjamo človekovemu življenju kot takemu, človekovi skrbi za materialno in duhovno – versko plat, nas Jezus spomni na to, da mnogi ljudje tudi niso sami krivi, če nimajo take sreče kot jo imamo na primer mi. Tudi ko gre za dar vere. Niso vsi v vsem sami krivi, da niso verni. Krivi so tudi tisti, ki jih niso najeli; tisti, ki bi jim v življenju mogli pomagati, pa jim niso.

Po kakšnim merilih presojamo drže in ravnanja sočloveka? Po tistih, ki jih predstavlja evangelij, ali po tistih, ki jih postavljamo sami?

Ali zares verujemo v Božjo dobroto kot nam jo predstavlja evangelij, ali pa bi Bog moral biti dober po naših merilih?

Ali smo se sposobni veseliti s tistimi, v življenju katerih je Božja dobrota posebej očitna? S tistimi, ki jim gre bolje od nas, čeprav smo prepričani, da so slabši od nas – niso verni, nimajo ljubezni ne Boga in ne do bližnjega?

»Vaša pota niso moja pota in vaše misli niso moje misli…« nam je v prvem berilu Bog sporočil po preroku Izaiju. Po ne ravna in tudi ne nagrajuje po naših merilih. To pač moramo razumeti in sprejeti.

Morda se imamo kot kristjani za tiste boljše ljudi, ki se vse življenje trudimo, da pridemo v nebesa in se hkrati bojimo, da bi se tam znašel tudi kdo od tistih, ki se ne trudi. Takšne misli niso vredne Božjih otrok in razodevajo, da za vero, ki nam je podarjena nismo zares hvaležni. Mar nam to, da smo Gospodovi, da nismo nič manj kot njegovi otroci ne zadošča in nas ne napolnjuje z dovolj veliko hvaležnostjo. Hvaležnemu človeku je pač zavist nekaj tujega. To, da smo Gospodovi, nam je dovolj.

Franc Likar, župnik