Preteklo nedeljo nam je Jezus povedal, kako naj se obnašamo do brata, ki je grešil. Današnje Petrovo vprašanje: »Gospod, kolikokrat naj odpustim svojemu bratu?« je še bolj osebno. Ne gre le za nekega grešnika, ampak za človeka, ki je prizadel mene osebno. Spontana reakcija je: »Vrnil mu bom, ne bom pozabil.« V Svetem pismu je maščevanje opisano kot divja zver, ki se približa hišnim vratom in zasadi zobe v svojo žrtev (1Mz). Odlomek evangelija, ki smo ga danes prebrali, nam pomaga odgovoriti na eno izmed najpomembnejših vprašanj, ki si jih postavljamo: »Ali lahko človeštvo preživi ob pojavu tolikega nasilja, mržnje in sovraštva? Ali je mogoče presekati skrivnostni krog zla, v katerega smo vpleteni?« Ni nam treba kazati predvsem na politike in državnike, ki so vpleteni v nasilje in vsakovrstno zlo, poglejmo sebe in svojo okolico in odkrili bomo, kako so zastrupljeni naši odnosi.

V svoji odkritosrčnosti apostol Peter Jezusu namigne, da pa so vendar med ljudmi tudi taki, ki ne zaslužijo, da jim odpustimo, saj so prekoračili vsa pravila dostojnosti. Rabinske šole tistega časa so učile, naj človeku, ki te je prizadel, odpustiš štirikrat. Peter si je predstavljal, da je zelo velikodušen, če to mejo zviša na sedemkrat. Jezus pa s svojim odgovorom preseže vsa pričakovanja, ko nas povabi, naj odpuščamo vedno. Zavedal se je, da če na zlo odgovorimo z zlom, ne bo zlo nikoli preseženo, izkoreninjeno. Usmiljenje in odpuščanje sta brez dvoma vrednoti, ki ju je promoviral Jezus. Vsa verstva, pa tudi različna gibanja se borijo proti zlu in se postavljajo na stran žrtve, spregledajo pa tiste, ki zlo povzročajo. Ne vidijo, da so tudi sami poklicani k spreobrnjenju. Resnična novost, ki jo je prinesel Jezus, je v tem, da je v trpljenju Nedolžni, gledal tiste, ki so ga mučili in jim odpuščal: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.« Kadar imamo težave z odpuščanjem, se postavimo pred križ in pomislimo na to njegovo držo.

In v čem je še smisel odpuščanja? Priznati moramo, da s tem , ko ne odpuščamo, kaznujemo in mučimo najprej sami sebe. Zožimo krog ljudi, s katerimi smo v dobrih odnosih. Odpuščam, ker je Bog meni odpustil. Vsak dan mi odpušča, večkrat na dan. Če ne odpustim bližnjemu, v meni umre odpuščanje, ki sem ga prejel od Boga. Na to nas spomni Jezus v očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo. Ko odpustim bližnjemu, mu podarim nekaj, do česar bi sicer sam imel pravico. Pričakoval bi opravičilo in zadoščenje, a se jima odpovem. Zavedati se moramo, da smo lahko skupaj ne zato, ker ne delamo napak, ampak, ker nam je odpuščeno in ker odpuščamo. Zakonca na primer živita svojo zakonsko skupnost v razponu od enega odpuščanja do drugega. Otrok doživlja ljubezen staršev predvsem v odpuščanju, ki je znamenje starševske ljubezni. Odpuščanje je stalna zmaga ljubezni. V psalmu med berili smo izpovedali, da Bog »odpušča vso našo krivdo, z nami ne ravna po naših grehih, ne vrača nam po naši krivdi.« Modri Sirah nas je v prvem berilu spomnil, da ne moremo pričakovati, da bo Bog do nas usmiljen, če tudi sami ne bomo usmiljeni. Povabi nas, naj pomislimo naj pomislimo na poslednje reči in nehamo sovražiti. Pred obličjem smrti dobijo naša dejanja prečiščeno vrednost. S tega sveta naj bi šli spravljeni z Bogom, ljudmi in s seboj.

Franc Likar, župnik