Dve vprašanji, ki jih je Jezus postavil apostolom in smo jih danes slišali, sta oblikovali celotno zgodovino Cerkve in v veliki meri tudi vsega sveta. Skozi dolga stoletja je bilo vodilno vprašanje, kaj pravijo ljudje, kdo je Jezus. V prvih stoletjih Cerkve se je vsak sam odločal za sprejem vere v Kristusa, seveda ob zgledih in spodbudah tistih, ki so že bili kristjani. Posameznik je šel skozi dolgo dobo priprave na prejem krsta, tudi triletnega katehumenata. Pozneje, v 5. in 6. stoletju je nastopila doba množičnega pokristjanjevanja. Nova ljudstva so v celoti sprejemala vero svojih vladarjev. V smislu dveh vprašanj, ki smo jih slišali v evangeliju: Kaj pravijo o Jezusu ljudje in kaj pravi o njem vsak posamezen Jezusov učenec, lahko poenostavljeno reči, da je v prvi Cerkvi veljal odgovor na to drugo vprašanje: kaj pomeni Jezus za človeka kot posameznika, kako se vsak človek posebej odloča za Jezus. Druga doba, doba množičnega krščanstva, ki je na nek način trajala do naših modernih časov, pa je postavljala v ospredje skupnost: narodno ali državno. Pripadnost skupnosti je določala o veri posameznika. Posameznik se zato o lastni veri ni kaj dosti vpraševal.

Ni težko razumeti, da je ta pripadnost krščanstvu in Kristusu veliko šibkejša, ker v posamezniku ni ponotranjena. Ta način verovanja smo pravzaprav poznali do danes. Krščeni smo, ker je krščena večina, v cerkev hodimo, ker hodijo drugi. Ta način se nam danes sesipa, kolikor se že ni sesul.

Prvi, ki nas na to nevarno razliko med enim in drugim opozarja, je že Jezus. To, kar pravijo drugi ni nujno, da se ujema z resnico. Kaj vse govorijo o Jezus, kar ni res. O tistem, kar je res, molčijo. V tem je velika nevarnost, da človek nasede in zapusti Boga. V našem času mnogi odhajajo. Mnogih Kristus niti malo ne zanima. Če bi jih Jezus srečal in vprašal, ne bi rekli nič, saj ne biti imeli kaj reči.

To se zgodi krščanski družbi, lahko celi civilizaciji, kot se je naši, ker je posameznik sprejemal vero kot skupek verskih resnic, načel, pravic in dolžnosti. Dokler je bilo okolje vsaj na videz verno, se je posamezen kristjan počutil sprejet in varen; ko pa se je družba začela spreminjati, v veliki meri tudi zaradi načrtnega razkristjanjevanja. Ko so se v preteklem stoletju začela preganjanja, zaničevanja, posmehovanja in smo kristjani postajali drugo ali tretje razredni državljani, se je začela sesipati vera tudi posamezniku.

Vse to je Jezus predvidel in zato je postavil vprašanje: Kaj pa vi pravite? Kaj ti praviš? Pri Jezusu ne šteje to, kaj o njem govori politika, kultura, javno mnenje, ampak kaj o njem praviva jaz in ti. Kristjan sem, kadar se osebno odločam za Kristusa, kadar vem, da brez njega ne morem živeti. Takrat bom tudi kaj potrpel, kaj žrtvoval; našel bom čas za nedeljsko mašo, za verouk, za molitev, za kakšno duhovno branje, ne bo me sram o Jezusu spregovoriti v družbi. Skratka, ko bom imel svoje mnenje in se ne bom skrival za mnenja večine, ki je, kakršno je. Množičnega pokristjanjevanja ne bo več, hvala Bogu. Zato pa mora vznikniti tisto osebno odločanje, kakršno je bilo na začetku Cerkve. Odločanje, ki je terjalo tudi mnoga mučeništva, saj je bila prav kri mučencev seme novih kristjanov. Seme novih kristjanov niso bili privilegiji, ki jih je kdaj Cerkev dobila s strani vladarjev. Hvala Bogu za čas, v katerem živimo.

Franc Likar, župnik