»O žena, velika je tvoja vera! Zgodi se ti, kakor želiš!« Tako je Jezus vzkliknil ženi, ki je kot poganka tako ponižno prosila Gospoda za pomoč. Maloverni učenci kakor tudi farizeji Jezusa nič ne prosijo. Žena pa prosi na ves glas. Čeprav sama ni Judinja, Jezusa kliče »Davidov Sin« in ga prosi, naj se usmili nje in njene hčere. Žena ničesar ne zahteva, nič se ne pritožuje, češ, da ji Jezus ne pomaga, ker ni judinja, da se ji godi krivica, da jo imajo za drugorazredno. Kot kananejka po merilih tedanje družbe nima nobenih pravic. Tudi apostoli to vedo in se tega držijo: »Odpravi jo!«, zahtevajo od Jezusa.

Čeprav žena nima nič razen nesrečne hčerke, pa ima dvoje, česar drugim okrog nje zelo manjka: vero in ponižnost. To dvojno bogastvo odpre zeleno luč Božjemu posegu. Ženina vera in ponižnost sta tako veliki, da celo Jezusa »razoroži«. Tako močna je, da premaga verske, kulturne, narodnostne in kdo ve kakšne pregrade, ki jih je postavil človek in niso od Boga. Bog ni ustvaril Judov in Samarijanov, Grkov in Rimljanov, Germanov in Slovanov; Bog je ustvaril človeka. Zato pa tudi vse, kar Bog daje, daje človeku – in to vsakemu človeku, ne glede na to, kakšno klasifikacijo je prejel od ljudi. Srečanja s to ženo je bilo za Jezusa priložnost, da ljudem to pove: za tisti trenutek in za vedno.

Ženina vera se kaže v tem, da primerja odnos gospodarja do njegovega psa z odnosom Boga do človeka. Kot pes živi od gospodarjevih drobtinic, tako človek živi od kruha, ki pade iz Božjih rok. In sedaj je tu pred ženo ta kruh Jezus sam.

Takšnega uvida o sebi in Bogu je sposoben le ponižen človek. Kanaanska mati je bila ponižna. Takšno jo je naredilo težko življenje. Zavedala se je, njeno življenje pomeni za ta svet pomeni malo ali nič in te svoje nepomembnosti se je zavedala tudi pred Bogom. Kljub temu je bil v njej vsaj kanček zavesti, da Bog vendarle ne more biti enak vsem tistim neusmiljenim pravičnikom okrog nje. In da se Bog do človeka vendarle obnaša drugače, da ima še kakšno merilo, ki ga farizeji nimajo, čeprav jih ne obsoja in jim izkazuje dolžno spoštovanje. Zato je tudi preslišala Jezusovo žaljivko s psom. Razdalja med njo in Bogom je resnično tako velika kakor razdalja med človekom in psom. Tolikšna ponižnost Boga gane.

Česa vsega se imamo naučiti od te žene. Da dosežeš Božje usmiljenja ni potrebno, da pripadaš uglednemu narodu, ugledni družini, družbenemu sloju. Naša vrednost in veličina v Božjih očeh se meri po ponižnosti in zaupanju, s kakršnim prihajamo pred Boga. Kaj vse bi prejemali od Boga, če bi bile naše molitve in prošnje tako ponižne, polne zaupanja in vztrajne. Ne bi kar tako zdvomili v Božjo dobroto, kadar se nam v življenju zatakne.

Zato je ob današnjem evangeliju še kako na mestu, da si postavimo vprašanje, kako je v resnici z mojo vero. Kaj lahko Gospod reče o njej, kaj lahko iz moje vere izvabi in ustvari. Lepo bi bilo slišati, če bi mi Gospod lahko rekel: »Velika je tvoja vera!« Naj nas on sam tako spodbuja in izziva, da bomo v veri napredovali in ostajali ponižni.

Franc Likar, župnik