Odlomek iz Prve knjige kraljev, ki je vsebina današnjega prvega berila, je eno najlepših razodetij Boga v Stari zavezi. Postavlja nas v 9. st. pred Kristusom, v čas delovanja preroka Elija. Takrat sta vladala kralj Ahab in kraljica Jezabela, ki sta z uvajanjem češčenja poganskih bogov izpostavljala ljudstvo v nevarnost odpada od prave vere v Boga Jahveja. Elija je bil prisiljen pred njima bežati, obenem pa je nestrpno pričakoval Božje maščevanje. To se ni zgodilo, pač pa je Bog Eliju nazorno pokazal, da ni maščevalec, da se ne razodeva kot grmeči, viharni in požigajoči bog. Razodeva se v tihem, lahnem šumljanju, ki pove, da je Bog v resnici dobrota, milina in nežnost. V skladu s človekovo naravnanostjo na Boga zna usmiljeno odpuščati in prizanašati.

Če to mimogrede prenesemo na sedanji trenutek preizkušnje ob poplavah, ki so prizadele toliko ljudi, moremo na enak način razumeti Božjo navzočnost. Bog ni v viharju, ni v divjanju narave. Bog se razodeva sedaj, v vsej tisti bratski pomoči in ljubezni številnih ljudi, ki pomagajo. Bog je namreč ljubezen.

Eliju se je Bog razodel brez zastraševanja, brez grmenja – tišini, v mirni gotovosti, da je ob njem, pa naj se mu zgodi karkoli in se mu zato ni treba bati. Šepeta mu: »Jaz sem s teboj.« Elija se naenkrat zave, da Bog vodi vse dogajanje, čeprav skrito, brez hrupa in ne da bi svet to opazil. To njegovo navzočnost in delovanje pa zazna le tisti, ki je dovolj odprt za Boga in čigar srce je dovolj svobodno in plemenito, da začuti bližino Njega, ki je dejansko vseskozi ob njem, kot njegov zvesti prijatelj in zaveznik.

Tudi današnji evangeljski odlomek to potrjuje. Bog je trdna opora. V življenjskih viharjih in stiskah nam prihaja naproti, kakor Jezus apostolom v čolnu; ponuja svojo roko, kakor Petru in nas vabi k sebi na varno. Koliko ga vidimo in prepoznamo, pa je odvisno od naše vere, od naše sposobnosti zaupanja Bogu, od naše pripravljenosti, da spolnjujemo njegovo voljo.

Peter je lahko hodil po vodi, dokler je trdno veroval in zaupal Jezusovi besedi. Ko pa se je prepustil človeški logiki in je začel dvomiti, češ, da po vodi ni mogoče hoditi, da so valovi veliki in je veter premočan, se je začel potapljati. To je dragocen nauk za nas. Če bomo do kraja zaupali Jezusu, bomo sposobni velikih dejanj. Zmožni bomo Boga in njegovo kraljevanje v nas vedno postavljati na prvo mesto, zmožni bomo odpuščati krivice in drugim bomo želeli samo dobro. Pomagali bomo ljudem, ki jim življenjski viharji ne prizanašajo, skratka, sposobni bomo živeti evangelij. In tako bo Bog lahko oznanjal svojo dobroto in usmiljenje tudi po nas.

Kakor nekoč Petra vabi Jezus k sebi tudi vsakega od nas: »Pridi!« Največji blagoslov vere je zavest, da v življenju nismo sami, da nas nekdo, ki je večji od nas, kliče k sebi. Ta klic sega prek vseh življenjskih viharjev, stisk in dvomov. Tako tudi sredi valov vzdrži zavest, da greš naproti Njemu, ki ti daje moč za hojo; Njemu, ki ti brž ponudi roko, kadar se zaradi pomanjkljive vere začneš potapljati. Prosimo danes za moč vere in zaupanja, da bomo kos vsem življenjskim viharjem.

Franc Likar, župnik