Ves evangelij, kot ga je zapisal sveti Luka, je zasnovan v obliki Jezusovega potovanja iz Galileje skozi Samarijo in Judejo v Jeruzalem – kraj njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. To nakazuje, da je Jezusovo življenje na zemlji odrešilno potovanje, ki človeštvu prinaša prehod iz suženjstva greha in smrti v svetlobo odrešenega – večnega življenja. Na tem potovanju izstopa dogodke Jezusove spremenitve na gori, ki ga je Cerkev vseskozi razumela kot enega najpomembnejših. Predvsem gre za to, da bi ljudje spoznali bistveno resnico o Jezusu in o sebi: trpljenje in smrt nista cilj in konec, ampak samo prehod v vstajenje in poveličano življenje pri Bogu.

Sodobni katalonski slikar Salvador Dali je upodobil svojo predstavo Jezusove spremenitve na gori. Na njegovi sliki namreč ni mogoče prepoznati Jezusove telesne podobe. Jezusovo telo se je kakor razblinilo v kompozicijo barv. Vse skupaj izgleda kot eksplozija svetlobe, v podobi močnega bliska. Samo v ospredju so prepoznavne podobe treh apostolov, ki so začudeni in prestrašeni pred stvarnostjo, ki so ji priča. Blisk Velike noči, slava Vstalega Gospoda, je za nekaj časa čudežno obsijal apostole. Pred njimi je zasijala veličina Jezusove osebe. Glas iz oblaka jim je razodel, da je Jezus resnično Božji Sin. Ob tem, da nikakor niso razumeli, zakaj jim Jezus tako pogosto govori o svojem trpljenju in smrti, jim je ta dogodek vsaj malo pomagal razumeti, da to trpljenje in smrt za Jezusa ne bosta katastrofa in konec, ampak prehod v poveličanje.

Ljudje smo taki, da bi radi prišli v nebesa po bližnjici. Ta lastnost se razodene v izjavi apostola Petra, ki je ob Jezusovi spremenitvi vzkliknil: »Dobro je, da smo tukaj. Naredimo tri šotore«. A ne vemo, kaj govorimo. Čeprav smo kdaj doživeli opojno tolažbo Božje bližine, je pred nami še dolga in včasih strma in težka pot, ki nam je namenjena: pot očiščujoče rasti v dobrem, pot hrepenenja, pot porazov in razočaranja, pot preizkušenj in trpljenja.

Kako lepo je svoje hrepenenje po Bogu izrazil sveti Avguštin v svojih Izpovedih: »Sladko si mi zavonjal in vsrkal sem tvoj vonj in zdaj koprnim po tebi. Okusil sem te in zdaj sem te lačen in žejen. Dotaknil si se me, pa sem zagorel po tvojem miru.«

Ta lakota po Bogu nam je potrebna, še zlasti, ker pot pred nami ni vedno enostavna in lahka, podobna lagodnemu sprehodu. Potrebno je, da nas na poti skozi življenje ožarja tudi Jezusova vstajenjska svetloba, da smo deležni tudi njegove božanske bližine. Brez tega je kdaj nemogoče vzdržati in iti naprej.

V siju taborskega doživetja so apostoli hipoma zagledali vrh gore, na katero jih je vodila življenjska pot z Jezusom. Pri nadaljevanju vzpona jih je še večkrat zajela megla človeške slabosti, vendar so vztrajno hodili dalje, saj so vedeli za cilj. Naj Gospod tudi nam da to prepotrebno milost, da bi megla, ki jo prinašajo stiske, dvomi, pa tudi naši grehi, ne bila nikoli tako gosta,da bi pozabil na cilj, ki je pred nami.

Franc Likar, župnik