Visoko poletje in dopusti so na višku. Je čas, ko se odpočijeta telo in duh in zajameta novo svežino za naprej. Tako se človek okrepljen vrne k svojim obveznostim; z novim zagonom in novo močjo.

Tudi Božja beseda v prilikah o Božjem kraljestvu, ki jih poslušamo zadnje nedelje, sledi tem človekovim danostim. Vabi k počitku, spominja na Božjo navzočnost v vsakem trenutku; danes pa usmerja naš pogled naprej, daje smernice našim odločitvam in ravnanjem. Kaj nam sporoča?

Najprej nas pritegne misel iz 1. berila: Salomon, sin slavnega kralja Davida je postavljen na kraljevski prestol. Pred njim so številni izzivi, ki prihajajo na dan, ko se sprašuje, kako naj vlada. V ta namen stopi v svetišče Gibeon. Bog mu v sanjah da možnost, da izbere kar želi, da mu Bog podari na tem začetku. Salomon je rekel: »Daj mi modrost, da bom mogel ločevati dobro in slabo. S tem pokaže na največjo vrlino, ki človeku zagotavlja srečo. Spoznati kaj je prav in se po tem odločati, je temelj prave srečne prihodnosti. Ena od stvari je zemeljsko bogastvo. Kaj pomaga človeku veliko bogastvo, ki bi mu bilo ponujeno, če pa nima modrosti, kako naj z njim ravna. Enako velja za druge danosti: dolgo življenje, mir pred sovražniki. Za vse dobrine velja, da jih mora človek znati uporabljati.

Jezus v evangeliju to ponazori s priliko o zakladu, ki je zakopan na njivi in trgovcu z biseri.

Človek, ki izve za zaklad, ali dragocen biser, vse drugo, kar ima, proda, da to lahko kupi. V tem je modrost: da človek spozna, kaj je zanj najboljše in se na račun tega vsemu drugemu odpove. To velja že za vsakdanje, tudi posvetne odločitve, ko gre na primer za neki posel, za neko spremembo v življenju, tudi ko si mlad človek ustvarja družino. Cilj, ki si ga zastaviš terja odpoved mnogim drugem stvarem, ki so lahko tudi zelo dobre, a jih ne moreš obdržati, ker si spoznal nekaj drugega, novega kot najboljše. Spoznati, kaj je tisto najboljše, pa ni enostavno. Tega se je zelo zavedal Salomon in je zato prosil Boga za razsvetljenje. Dar razsvetljenja, dar spoznanja, ki ga človek pridobi s tem, ko zaupa Bogu, ko je veren – je zato največja dragocenost, največji zaklad.

Za kristjana je dar vere prva dragocenost, ki mu odpira drugačen pogled na življenje, na to, kaj je pomembno in kaj ne. Zaklad vere nam pomaga razločevati pomembno od nepomembnega, koristno od škodljivega; ali je nekaj vredno našega napora ali pa je samo kratkotrajen blišč, od katerega ne bo ostalo nič. Zaklad vere zahteva našo odločitev in napor. Četudi nam je podarjen, je zakopan in ga je treba odkopati, se potruditi, da pridemo do njega. Ne čaka nas nekje na mizi, na nekem od daleč vidnem mestu, ne pride sam. Za vero se je treba truditi. Potrebno je biti vsak trenutek pozoren na dogajanja: tista okrog nas in tudi širše v svetu, in iz teh dogajanj razbirati Božja znamenja, Božjo govorico in njegova navodila. Brez tega ne gre in ne bo šlo.

Iskreno danes prosimo Gospoda za razumno srce; srce, ki bo to razumelo in prepoznalo, kaj je zares pomembno. Razumno srce, da se ne bomo pustili preslepiti z malovrednimi in ničvrednimi stvarmi.

Franc Likar, župnik