Evangelij, ki smo ga slišali, nas popelje k začetkom Jezusovega delovanja, ko je izbral dvanajstere apostole in jim zaupal poslanstvo. Prvo, kar jim je zaupal, je bilo izganjanje hudih duhov in ozdravljanje telesnih bolezni. Izvemo tudi njihova imena. Še prej, takoj na začetku, pa izvemo za razlog te izbire. Razlog so bile množice, ki jih je Jezus zagledal in so se mu zazdele izmučene, zmedene, izgubljene, kakor ovce brez pastirja. Jezusu so se zasmilile. Učencem je svojo stisko izpovedal z novo prispodobo iz narave: »Žetev je velika, delavcev pa malo.«

Jezusa je torej prevzelo sočutje. Vse, kar je Jezus delal in učil, je izraz in posledica njegovega sočutja, ker se mu je človek smilil. Zato je ozdravljal bolne, izganjal hude duhove, nasičeval lačne, jokal z jokajočimi. Ko je učencem izročil prvo poslanstvo, je želel, da bi od njega prevzeli to držo, ki je drža usmiljenja do človeka.

Iz tega je razvidno, kakšna je narava Cerkve in njena naloga v svetu. »Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobave očiščuje, demone izganjajte.« Popolnoma jasno je, da je Cerkev tu zaradi človeka in ne človek zaradi cerkve.

Cerkev moramo čutiti kot Kristusov dar, kot utelešenje njegovega sočutja. Cerkev je naša, moja in tvoja, Cerkev smo mi, ne glede na pretekle in sedanje napake, ki jih zagreši ta ali oni njen član: napačna uporaba moči in denarja, moralni škandali. Evangelij tudi pravi, da je Jezus apostole izbral izmed ljudi, ne izmed angelov. Jezus torej ni imel namena ustanoviti popolne družbe, iz popolnih ljudi. Tudi na seznamu dvanajsterih je kdo, za katerega se zdi, da ni spadal tja: eden ga je zatajil, eden celo izdal v smrt, enega je pobral med grešnimi cestninarji. Koliko človeške omejenosti najdemo skozi branje evangelijev prav v apostolih. Prav vsak, ki pripada Cerkvi, je obdan s slabostmi, kakor duhovnika opisuje apostol Pavel: »Ker tudi njega obdaja slabost, more potrpeti z nevednimi in s tistimi, ki blodijo. Zato mora kakor za ljudstvo tudi zase darovati daritve za grehe.«

Jezusu v prvi vrsti ni pomembno to, da so njegovi sodelavci, člani njegove skupnosti Cerkve, popolni, ampak, da bi bila njihova srca sposobna vztrepetati v sočutju. Ne samo duhovniki, prav vsak kristjan nosi v sebi to povabilo. Po čem bi danes prepoznali verodostojnega Jezusovega učenca, razen po dejstvu, da hodi v cerkev in prejema zakramente? Po tem, koliko se tudi njemu zasmilijo izmučene in razkropljene množice; ljudje, ki so daleč od Boga. To je nenazadnje klic sinode, ki je v teku: kako priti do ljudi, ki so daleč od Boga.

Prositi Gospoda žetve, naj pošlje delavce na svojo žetev, pomeni, da se tej žetvi pridruži vsak kristjan; na njivi se najde delo prav za vsakega. To je povabilo, da vsak kristjan najde tisti svoj prostor na tej njivi, kjer bo s svojimi močmi prispeval k širjenju Božjega kraljestva. Zato danes iz srca prosimo za dar globoke in iskrene ljubezni do Cerkve, tega Božjega polja, na katerem stojimo: ne da stojimo in gledamo, ampak da se sklanjamo in delamo.

Franc likar, župnik