Sejalec, seme, zemlja, dež… S temi izrazi, vzetimi iz narave nam Božja beseda danes spregovori o sami sebi. V priliki o sejalcu se Bog razodene kot razsipen sejalec, ki semena raztresa vsevprek: ne gleda samo na dobro zemljo, ampak seje kamor pade: tudi na cesto, na kamnita tla ali pa med trnje.

Bog seje svojo besedo, svoj blagoslov, svojo dobroto na vse ljudi, na vse kraje in okoliščine. Ne izbira, kdo je primeren in kdo ne, kdo je vreden in kdo ne, na koga se splača računati in na koga ne. Skratka, Bog seje tudi tam, kjer se zdi, da ne bo uspeha. Bog namreč želi, da bi se vsi ljudje zveličali.

Seme je že starozavezna podoba za Božjo besedo. Prerok Izaija nam v 1. berilu pove, da Božja beseda prinaša življenje, ki rodi sad, če pade v dobro zemljo človeškega srca, če je to srce pusti, da ga kako dež zemljo namaka Božja ljubezen. Kamor pride Božja beseda, tam more vzkliti in prinesti sadove.

Jezus nas v evangeliju popelje še naprej in dopolni Izaijevo prispodobo s tem, da spomni še na drugo sporočilo. Božja beseda je dejavna in rodovitna sama v sebi, vendar jo človek lahko zaduši in napravi za nerodovitno. Tudi dež, vsa Božja ljubezen in dobrota ne pomaga k rasti in rodovitnosti, če Božja beseda pade na kamen ali med trnje. Tu se srečata Božja milost in človekova svobodna volja. Božji Sejalec širokosrčno, skoraj razsipno seje svojo Besedo in pošilja z njo vred dež svoje dobrote, ljubezni in odpuščanja. Vendar pa človeka noče prisiliti, da vse to sprejme. Kadarkoli naleti na človekovo odprtost in sodelovanje, požene korenine in obrodi sad. Ima čudežno moč v srcu in življenju človeka, ki jo sprejme. Če je človek dobra zemlja, če se človek odziva na Božjo setev, na Božje ponudbe in vabila, bo njegovo življenje polno dobrih sadov.

Jezus želi, da bi bilo naše življenje rodovitni in da bi bili sreči, izpolnjeni. Do tega nas pripelje poslušnost Božji besedi, če jo vzljubimo in v njej iščemo navdihe za svoje življenje, za svoje odločitve. Kristjan, ki je Božjo besedo sprejel za vodilo svojega življenja ve, da ne more živeti samo od zemeljskega kruha, ampak tudi od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust. Kristjan, ki kot Marija Božjo besedo premišljuje in ohranja v svojem srcu, z njo prekvasi svoje mišljenje, namene in sklepe ter jih spreminja v dejanja, ki so trideseteren šestdeseteren in stoteren sad evangeljskih načel.

Obenem je kristjan poklican, da po vzoru Božjega Sejalca tudi sam postaja sejalec Božje besede. kakor Jezus mora tudi vsak od nas sejati evangelij, velikodušno, v vsakem okolju, v vsaki situaciji, tudi če se zdi nesmiselno ali celo nevarno. Vsaj nekaj semena bo gotovo padlo tudi v rodovitno zemljo. Pomembno je, da svoje delo opravljamo v duhu evangelija, vestno in pogumno, obenem pa zaupamo Bogu, ki edini daje rast.

In če hočemo biti uspešni sejalci Božje besede, moramo najprej pustiti, da Božja beseda najprej preoblikuje nas same; zato jo je treba resnično vzljubiti in premišljevati.

Franc Likar, župnik