»Ne bojte se!« To je vzklik, ki daje ton današnjemu sporočilu Božje besede. Jezus v evangeliju ta vzklik trikrat ponovi. Strah je nekaj, kar spremlja človeka vse življenje. Strah ni samo votel in brez ovoja, kot pravi pregovor. Strah ima dejanske osnove. Česa vsega se bojimo: bolezni, vojne, neuspeha v šoli ali službi; da bi službo izgubili; tu je strah pred prihodnostjo, starši se bojijo za otroke. Strah vsekakor ni nekaj praznega. Tako je od vedno. Iz stare zaveze se nam danes oglaša prerok Jeremija, iz čigar besed izvemo, v kakšnem nenehnem strahu je moral živeti. Rojaki so ga preganjali, ker jim njegove besede niso bile všeč; nasprotovali so mu celo njegovi najbližji, ostal je sam. Vendar pa ga ni zapustil Bog: »Gospod je z menoj kot silen junak!« je prerok zapisal svoje izkustvo Boga.

Največ strahu pa ne prinašajo denimo naravne nesreče, ampak ljudje; človek človeku s svojo hudobijo.

Kot silen junak se je Bog izkazoval skozi vso zgodovino izvoljenega ljudstva; rešil jih je iz Egipta, iz Babilona , reševal jih iz neštetih stisk in preizkušenj, ki so jim jih prizadejali sovražniki.

Nič drugače ni v novi zavezi. Danes Jezus pravi: »Ne bojte se ljudi!« Ne pravi, naj se ne bojimo suše, potresov, bolezni, lakote, ampak ljudi. Človeku je največja nevarnost človek. Samo pomislimo, da je na tem svetu največ tistega gorja in trpljenja, ki ga povzroči človek: terorizem, nasilje, vojne, tudi revščina, ker materialnih dobrin ne delimo, kot bi bilo prav.

Jezus pa spominja še na drugo razsežnost našega bivanja. Ne gre samo za to, da te lahko ljudje mučijo in ubijejo; najhuje je, da te človek lahko pahne v pogubljenje, v večno izgubo Boga. To je tisto najhujše, česar ni sposobna narediti nobena naravna nesreča. To zmore narediti človek: »Bojte se tistega, ki more dušo in telo pogubiti v pekel.« Potem nadaljuje o vrabcih, ki jih prodajajo za majhen denar in o človeku, ki nima cene, ki je v Božjih očeh neprecenljiva dragocenost. To je Bog tudi dokazal, ko je poslal na svet, v trpljenje in smrt lastnega Sina Jezusa. Prav za vsakega posebej je Jezus trpel in umrl na križu, vsakega je s svojim trpljenjem in smrtjo odrešil. Njegovi smo, neprecenljivi.

In Jezus gre še dlje: človek je v tem pogledu lahko sovražnik celo samemu sebi. V nekem smislu lahko rečemo: boj se samega sebe. Boj se svojega lastnega greha. Boj se lastne zatajitve Boga! Nobena druga grožnja na tem svetu ni tako velika, da bi nam mogla ogroziti večno srečo v nebesih. Le mi sami si lahko to srečo zapravimo. »Vsakega, ki me bo priznal pred ljudmi, bom tudi jaz priznal pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« Priznati Boga. Verovati v Jezusa, mu slediti, delati dobro, to je naša naloga, obenem pa tudi naša najmočnejša obramba pred vsemi grožnjami. Priznati Boga pomeni biti na varnem.

Zato ne preslišimo Jezusovega povabila, naj se ne bojimo. Karkoli nam grozi, od zunaj ali od znotraj, od drugih ali v nas samih, je obsojeno na neuspeh, ker je z nami Bog, kot najsilnejši junak. Kadar pride strah, pomislimo na to.

Franc Likar, župnik