»Vneto si prizadevajmo, da bi spoznali Gospoda.« S tem povabilom iz knjige preroka Ozeja se je začela današnja Božja beseda. Z drugimi besedami: prizadevajmo si za vero. Za vzor tega prizadevanja pa nam apostol Pavel predstavi Abrahama. Abraham je oče vere, upanja, neomajne zvestobe Bogu. Ker je bil tak, je Bog mogel po njem uresničiti svojo obljubo, da bo postal oče mnogih narodov. Abrahamova vera je bila v trdnem prepričanju, da bo Bog to, kar je obljubil, tudi uresničil. Bog je Abrahama poklical in Abraham se je brez pomislekov odzval. V tem sta si podobna z apostolom Matejem, ki je predstavljen v današnjem evangeliju. Tudi njega je Jezus poklical: »Hodi za menoj!« Matej je brez besed vstal in šel za njim. Slišali smo tudi, kako je farizeje to zmotilo. Matej je bil grešnik, vsi so to vedeli. Niso pa vedeli, da so grešniki tudi sami.

Zamislimo se, kakšne misli se porodijo v nas, ko beremo in premišljujemo ta evangeljski dogodek. Vsi se gotovo takoj postavimo na Jezusovo in Matejevo stran. Farizejem pa se čudimo, kako so lahko taki. Z evangelijem je vse v redu, dokler ga beremo. Dokler smo pri teoriji, nam je vse jasno in razumljivo in z vsem se strinjamo. Potem pa se rado zatakne. Evangelij je kaj več kot lepo branje. Evangelij ni teorija, ampak praksa. Dan nam je zato, da se spreobrnemo. Jezus je prav zato prišel na svet, zaradi našega spreobrnjenja. Ni prišel zato, da bodo ljudje v prihodnosti brali lepe pripovedi iz njegovega življenja, da bodo te pripovedi navdih za vsakovrstne umetnike: slikarje, glasbenike, pesnike in pisatelje. Jezus je prišel klicat grešnike, da bi se spreobrnili. Pravičneži, kakršni so farizeji, ga ne zanimajo, ker je v njih napuh. Človek v napuhu ni sposoben slišati. Človek mora slišati na ime 'grešnik', šele potem bo zaslišal Božje povabilo.

Na to ime je slišal Matej. Ko ga je Jezus povabil na pot, drugačno od tiste, po kateri je hodil doslej. Matej je ponudbo takoj zgrabil. Ne zato, ker bi ga pretresla Jezusova obsodba njegovih grešnih dejanj; pač pa ga je prepričal Jezusov usmiljeni pogled, v katerem je prepoznal, da ga Bog kljub vsej bedi, v kateri je, ljubi.

Jezusovo povabilo, ki ga je slišal Matej, je danes namenjeno vsakomur izmed nas. Jezus se je ustavil pri meni in tebi s povabilom: »Hodi za menoj!« Ne obremenjuj se s preteklostjo. Presekaj in začni znova. Neizmerno te ljubim takšnega, kakršen si, vem za tvoje grehe, poznam tvoje slabosti, a te kljub temu vabim, da greš za menoj, da postaneš glasnik moje ljubezni in usmiljenja.

Evangelij nam prinaša dva pogleda na resničnost. Eden je farizejski pogled, ki se pohujšuje in obsoja, drugi pa je Jezusov pogled, ki je usmiljen in odpušča. Kateremu pogledu sledimo? Jezus pričakuje, da bi bil njegov pogled tudi naš. »Usmiljenja hočem in ne žrtve«, pravi in se v tej trditvi opira na preroka Ozeja, kot smo slišali v prvem berilu.

Če želimo stopati po poti pristne vere, je to mogoče samo z usmiljenjem. Tu ni nadomestkov, kot so bile žgalne in druge daritve v stari zavezi. Brez pomena je naštevati nadomestke, po katerih segamo mi. Nadomestki za vero nam ničesar ne dajejo, pač pa samo jemljejo in kazijo naš pravi pogled na resničnost, ki je Božja.

Franc Likar, župnik