Sveto mašo smo začeli v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Z bornimi človeškimi besedami izrekamo skrivnost, ki neskončno presega resničnost tega, kar izgovarjamo. A drugega kot besed nimamo.

V današnjem kratkem evangeliju je Jezus v pogovoru z Nikodemom odkril bistvo svojega poslanstva: Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bistveno sporočilo v Jezusovem pogovoru z Nikodemom je Božja ljubezen, ki je brezmejna. Bog je neskončen, brezmejen in takšna je tudi njegova ljubezen do nas.

Bog je bog ljubezni, ni samotar, ampak občestvo Očeta in Sina in Svetega Duha. Je Bog odnosov.

Kristjanovo duhovno življenje se razvija od tistega trenutka naprej, ko duhovnik pri krstu nad nami izgovori besede: »Jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. S temi besedami smo bili vključeni v življenje Svete Trojice. Pridružili smo se Bogu, ki nas je ustvaril, Jezusu Kristusu, ki nas je odrešil in Svetemu Duhu, ki oživlja in posvečuje naše duhovno življenje.

V imenu Svete Trojice bomo tudi odšli s tega sveta. V spomin našega krsta in našega združenja z Bogom bodo kropili z blagoslovljeno vodo naše mrtvo telo in naš grob. Vsako molitev za nas bodo začeli v imenu troedinega Boga.

Kdaj se naša vključenost v življenje Svete Trojice najbolj razodeva? Takrat, ko svojimi besedami in dejanji gradimo medsebojno edinost, spodbujamo spoštovanje in sodelovanje med ljudmi. Bog je občestvo ljubezni, ki se pretaka med tremi osebami. In se mora pretakati tudi med nami. Zato je vsako naše dobro delo in vsaka naša dobra beseda odgovor na Božjo ljubezen in odmev njegovega delovanja v nas.

Tudi apostol Pavel v današnjem drugem berilu Korinčanom na njemu lasten način oprijemljivo pove, v čem je krščanska ljubezen: veselite se, izpopolnjujte se, bodite istih misli, živite v miru in Bog ljubezni bo z vami.

Bog želi, da nismo sebičneži in individualisti, ampak, da delujemo v dobro skupnosti. Bog je občestvo. Tudi glede molitve Bog želi, da poleg osebne molitve molimo tudi skupno z drugimi. Osnova skupne molitve je družinska molitev, ko se z očetom in mamo zberejo pri molitvi otroci. Družina je ena najlepših podob Svete Trojice. Polnost pa skupne molitve dobijo, kadar moli Cerkev, občestvo vernih, katere vrhunec je nedeljska sveta maša.

Problem pa ni čas, problem je samo velikost naše ljubezni do Boga. Premalo se zavedamo, da nas Bog brezpogojno ljubi; da vsaka ljubezen izvira iz Boga, da je Božja. Vsako naše dobro delo, vsako naše dejanje ljubezni je odgovor na Božjo ljubezen. Takrat v nas najlepše zasije podoba Svete Trojice.

Veselimo se vseh priložnosti za izpolnjevanje ki nam jih pripravlja Bog in so pred nami.

Franc Likar, župnik