Evangelij binkoštne nedelja nas popelje nazaj na velikonočno nedeljo, v dvorano zadnje večerje, kjer so se zadrževali apostoli: »Pod noč, prvega dne v tednu, ko so bila vrata iz strahu pred Judi zaklenjena, vstopi Jezus in pozdravi učence: »Mir vam bodi!«

Po izročilu se učenci po Kristusovem vstajenju zadržujejo v dvorani zadnje večerje. V isti dvorani so bili zbrani tudi na binkošti, skupaj z Marijo in drugimi ženami. Lepo je videti, kako Gospod znova in znova prihaja v naše dvorane, da bi nas s svojim prihodom opogumil in okrepil. Znova in znova se vrača k nam, pa tudi sam odpira vrata do nas.

Vrata so iz strahu pred Judi ne la zaprta, ampak zaklenjena. Strah nas zaklepa, a Gospod ima moč, da lahko odpre vrata naših src in vstopi. To nas tolaži in opogumlja. Pozdravlja nas: »Mir vam bodi!«

Na binkošti ne vstopi k apostolom več Jezus, kakor na veliko noč, ampak Sveti Duh. V tem je razlika, ki za apostole pomeni prevzem poslanstva, ki ga ja imel Jezus, ko je bil še med njimi telesno navzoč. Sad prihoda Svetega Duha je bil, da je bila skupnost od tedaj dalje združena v skupnem poslanstvu – oznanjevanju evangelija, zgledu bratskega druženja, molitvi in delitvi zakramentov. To je naloga Cerke in to dela še danes. V apostolskih delih, ki opisujejo prvo Cerkev, beremo, da so bili po binkoštnem dogodku vsi napolnjeni s Svetim Duhom, da so bili stanovitni v nauku apostolov in v občestvu, v lomljenju kruha in v molitvah. Duh je, ki Cerkev uči in jo spominja na vsa Gospodova dela, ki jih je opravljal in naj jih Cerkev ponavlja skozi vse čase.

Ne le v krščanski skupnosti kot celoti, tudi v njenih posameznih članih deluje Sveti Duh. Res pa je, da se kristjani kot posamezniki redko spomnimo nanj, da mu dajemo premalo prostora v svojem molitvenem življenju in posledično pri svojih odločitvah. Vendar je on Tolažnik in Učitelj in nikoli ni prepozno, da nas spremeni, predrugači, obnovi v nas začetno gorečnost, ki smo jo nekoč imeli – četudi kot otroci. Sveti Duh nam pomaga ohranjati živo vero, naš osebni odnos do Kristusa. Evangelij pravi, da nas uvaja v »vso resnico«. Daje nam moč za zvestobo, za dosledno življenje po Kristusovem zgledu, za sprejemanje odgovornih odločitev v odnosu do sebe, do drugih ljudi in do stvarstva. Človek, kakršen je sam od sebe, ne more verovati, potrebuje pomoč, potrebuje nekoga, ki vero vsadi vanj. To je delo Svetega Duha. Človek se lahko zares spremeni, postane nov človek, drugačen, Božji, samo z njegovo pomočjo, z močjo, ki jo daje po Svetem Duhu. Sveti Janez je to povedal z besedami: »Kdor ne bo rojen iz Duha, ne more priti v Božje kraljestvo«. V nebeško kraljestvo pa se pride samo po veri.

Zadnji dar, ki je omenjen v današnjem evangeliju, je dar odpuščanja grehov. Tudi brez Božjega odpuščanja človek ne more priti v Božje kraljestvo. Tudi Božje odpuščanje prihaja od Očeta po Svetem Duhu, ko duhovnik pri spovedi nad nami moli odvezo: »Nebeški Oče, ki je poslal Svetega Duha v odpuščanje grehov«.

Hvaležni za vso to obdarovanost, s katero nas vse življenje spremlja, da danes prosimo in vedno znova prosimo, naj nas opogumlja na poti vere zdaj in vse dni.

Franc Likar, župnik