Slišali smo odlomke iz Božje besede, ki nas želijo spomniti na vsaj tri pomembne resničnosti, ki jih moramo kristjani vzeti zares in jih živeti. Prvo berilo opisuje skupnost apostolov po doživetju Jezusovega vnebohoda: zbrani v enodušni molitvi. Tudi za nas velja, da nas mora molitev povezovati v skupnost.

V drugem berilu nas apostol Peter spomni na pomen sprejemanja trpljenja, brez katerega ni noben posameznik in nobena skupnost. Poudarja, da moramo trpljenje osmisliti s tem, da smo z njim soudeleženi pri Kristusovem trpljenju. Ne smemo pozabiti, da se velikonočna skrivnost ne začne na velikonočno jutro, ampak na veliki petek.

Evangelij nas spomni na vztrajnost: da je za molitev in bratsko občestvo in vdano prenašanje trpljenja in preizkušenj, pomembna vztrajnost. Vztrajnosti nas uči že stvarstvo samo: letni časi, zgledi iz življenja vseh živih bitij. Kot del stvarstva smo ljudje pravzaprav prvi poklicani, da vztrajamo pri tem, kar je za človeka temeljno, kar je dobro zame in za druge ljudi. Vztrajnost v zvestobi danim obljubam, začrtanim potem. In potrebna nam je vztrajnost tudi v veri: v poveličevanju Boga, v življenju po Božjih zapovedih. Prav tu pogosto omagujemo. Jezus je to vedel in je pri zadnji večerji v velikoduhovniški molitvi prosil Očeta za vztrajnost teh, ki bodo vanj verovali.

Jezus se v svoji molitvi ne vrti okoli samega sebe, okoli sovjega trpljenja, ki je bilo pred njim. Ta stiska, v katero je vstopal, ni niti malo zameglila ljubezni do Očeta. V trenutku, ko bi imel največjo pravico moliti zase, moli za druge.

Ko je pred človekom največja tema in največji občutek nemoči, je čas za molitev. Tako so gotovo Jezusa razumeli tudi učenci, ko je pri zadnji večerji molil. Po Jezusovem vnebohodu so se pravzaprav znašli v temi. Jezus se jim je dal kratko naročilo, naj gredo po vsem svetu in naj oznanjajo evangelij vsemu stvarstvu. Če gledamo »realno« - po naše: Kaj naj si s tem naročilom pomagajo? Kam naj gredo, kako, s čim. Bili so zmedeni in v tem stanju so enostavno šli v dvorano zadnje večerje, kjer so bili najlepši spomini na Jezusa in molili. Ta molitev je sprožila vdor Božje milosti, moči od zgoraj, prihod Svetega Duha. Zato je ta njihova molitev bila najboljše, kar so mogli storiti.

Ali ni to dovolj jasen namig za današnjo Cerkev. Ko se ubadamo z neštetimi vprašanji, dvomi, slabostmi, grešnostjo, negotovostjo glede prihodnosti… Ali nas ta zgled apostolov ne vabi, naj pustimo kakšno zaskrbljenost in damo prostor molitvi. Na to je mislil tudi Jezus, ko je molil: »Oče, ohrani jih v svojem imenu!« Naj nas obvaruje izgube stika z njim. Izguba Boga se lahko zgodi tudi v Cerkvi, med kristjani. Naenkrat več ne vemo, kaj smo in zakaj naj bi bili kristjani. Brez molitve izgubljamo smer. Izguba stika z Bogom je za svet najhujše zlo.

Bolj kot se svet odtujuje od Boga, bolj potrebuje sklenjene roke tistih, ki jih je Jezusu izročil Oče. In to smo mi. Obudimo voljo, da smo na Jezusovo velikoduhovniško molitev pripravljeni odgovoriti tudi vsak v svojem življenju.

Franc Likar, župnik