Obhajanje velike noči se v Cerkvi in bogoslužju, ki mu v teh dneh sledimo, nagiba proti binkoštim. Tako nam prvo berilo govori o Svetem Duhu. V Samariji so mnogi ljudje sprejeli krščansko oznanilo. Dva apostola, ki sta prišla iz Jeruzalema obiskat samarijsko skupnost kristjanov, sta kmalu ugotovila, da so ljudje sicer krščeni, ne kažejo pa nobenih znamenj tega dejstva: so brez veselja, brez navdušenja… Vsi so živeli in se obnašali kot pred krstom. Apostola sta zato naredila še eno znamenje, ki nakazuje današnji zakrament svete birme: »Tedaj sta nanje polagala roke in prejemali so Svetega Duha.«

Kaj pomeni ta prejem Svetega Duha pa nam razloži Jezus v evangeliju.

Kot prvo: Svetega Duha imenuje Tolažnik: »Oče ga bo poslal v mojem imenu, in on vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.

Tolažnik je eno najlepših imen za Svetega Duha in za Boga samega. Kolikokrat se že v stari zavezi Bog predstavi, pa tudi izkaže kot tolažnik. Pri Izaiju lepo beremo: »Jaz sem, ki vas tolažim… Bog tolaži človeka enako, kakor mati tolaži svojega otroka.

Znane so nam tudi Jezusove besede: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi….« Zakaj? Zaradi tolažbe. Prva Cerkev, komaj rojena iz velike noči in binkošti, je močno izkusila navzočnost Svetega Duha kot tolažnika in zagovornika, zaveznika v zunanjih in notranjih stiskah. Tolažnik, ki »ostaja pri nas vekomaj«. Cerkev skozi vsa stoletja doživlja navzočnost Svetega Duha na enak način kot na začetku. Sveti Duh Tolažnik je zagovornik, odvetnik Jezusovih učencev pred tožniki in sodniki tega sveta, ki Cerkev stalno obtožujejo, ji nasprotujejo, ji podtikajo slabe namene in jo napadajo.

Sveti Bonaventura pravi, da je Tolažba Svetega Duha popolna in ne polovična. Sveti Duh ne tolaži tako, kakor tolaži svet – na pol in zlagano, ki tolaži meso in rani dušo. Svet, ki poveličuje telesno in ubija duhovno, ki se v času blaginje hvali in dobrika, v času stiske pa se obrača proč, se norčuje in obsoja.«

Kakor je Sveti Duh Tolažnik za vso Cerkev in za ves svet, je Tolažnik tudi za vsakega od nas. Kolikokrat smo potrebni njegove tolažbe in jo tudi prejmemo, če zanjo prosimo. Po Svetem Duhu je v naša srca izlita Božja ljubezen, kot piše apostol Pavel v Pismu Rimljanom.

S Svetim Duhom smo bili zaznamovani pri krstu in birmi. To pa pomeni, da je ljubezen in tolažba tudi tisti dar, s katerim ljubimo in tolažimo brate in sestre. Sveti Duh nas usposablja za to poslanstvo, smo Božja roka, roka Boga, ki ljubi in tolaži. Bog ne more pobožati trpečega človeka, za to potrebuje našo roko. Bog vliva v naša srca Duha Tolažnika, ker nas potrebuje, ker noče in ne more drugače biti Bog. Sveti Pavel je to razumel, ko nam je v pismu Tesaloničanom napisal kratko povabilo: »Tolažite drug drugega!«.

Veliko priložnosti se nam daje, iz dneva v dan, da to izpolnjujemo, prosimo pa, da bi to potrebo tudi zaznali.

Franc Likar, župnik