Pred mesecem dni smo obhajali veliko noč. Na 5. velikonočno nedeljo nas Božja beseda popelje nazaj v dvorano zadnje večerje, kjer Jezus daje učencem zadnje smernice za prihodnost. »Jaz sem pot, resnica in življenje… Jaz sem v Očetu in Oče v meni…« Vedel je, da pot, na katero stopa njegova Cerkev, ne bo lahka. Tisti, ki bodo stopali po njej, bodo doživljali nasprotovanja. Vendar pa je ta pot edina, ki vodi k pravemu cilju, v poveličano življenje pri Bogu, ki je cilj za vse človeštvo.

Jezus je pri zadnji večerji učence pripravljal na preizkušnje, ki jih čakajo. Opogumljal jih je, da bo spet prišel in jih vzel k sebi. Ta beseda je bila toliko bolj tolažilna, ker so prvi kristjani verjeli, da se bo kmalu izpolnila. Pričakovali so drugi Gospodov prihod v bližnji prihodnosti in si ga tudi močno želeli. Danes je precej drugače. Ne samo neverni, tudi mnogi, ki se imajo za verne, odrivajo misel na večno življenje. Ljubše jim je verjeti, da se s telesno smrtjo življenje konča. Kakšna poslednja sodba, kakšna odgovornost za svoja dejanja, kakšno polaganje računov za svoje življenje. O trpljenju se ne sme govoriti, a ga povzročamo drug drugemu; ne sme se govoriti od žrtvovanju za druge, a smo iz dneva v dan večje žrtve samopašnežev. Ne sme se govoriti o smrti, a jo sejemo. Kar človeštvo danes seje, bo že jutri želo. Prerok Ozej v stari zavezi pravi: »danes sejete veter, jutri boste želi vihar«. Potrditev teh prerokovih besed so dogodki, ki so nas pretresali v minulem tednu. Kar družba seje, to bo žela. Če bi sejali ljubezen, bi želi ljubezen.

Zato Jezus pravi, da je on in samo on resnična Pot, Resnica in Življenje.

Jezus nam je na sebi pokazal pot, ki edina vodi do cilja. Res je ozka in strma, opremljena z desetimi Božjimi zapovedmi, ki so vse prej kot enostavne: ne ubijaj, ne prešuštvuj, ne kradi, ne laži… Toda kam bi zgrmeli, če jih ne bi bilo? Kakšno je življenje, kjer teh smernikov ne upoštevamo? Vprašajmo se, ali morda tudi sami ne zavidamo tistim, ki si jih dovoljujejo prestopiti? In vprašajmo se tudi, ali so srečni? Ali niso morda srečnejši tisti, ki so lačni in žejni pravice, čisti in miroljubni? Kdo izžareva večjo srečo: prestopniki ali svetniki?

Jezus je sebe imenoval Resnica. Danes se resnica meče ob tla in se na prestol postavljajo sprevržene ideje. Brišejo se meje med pravim in napačnim, med dovoljenim in prepovedanim. Zaradi tega je življenje vse manj sveto in vse bolj ogroženo. Ker je resnico zamenjala laž, se majejo temelji naše civilizacije, ki je zrasla iz evangelija.

Jezus je o sebi rekel tudi, da je Življenje. Ko je svoje življenje daroval za nas, je prevrednotil pogled na človeka, ki je bil v starem svetu kupljivo blago. Sužnjelastniško kulturo je premagalo krščanstvo; tudi tega ne bi smeli pozabiti. Človekoljubne ustanove so nastali na temelju evangelija, ker so Jezusovi učenci slišali in zares vzeli Jezusove besede: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, bolan sem bil in ste me oskrbeli…«

Vrnitev k evangeliju je za naš zmeden svet, ki se izgublja v razvrednotenju vsega, kar ga je ohranjalo skupaj, edini način, da se reši in preživi. Ne velja to samo za svet, ampak tudi za vsega od nas, ki na njem živimo.

Franc Likar, župnik