Podoba Dobrega pastirja iz evangelija nam je dobro znana. Tako Kristus imenuje samega sebe. Ta podoba izraža skrb, ljubezen in potrpljenje Božjega Sina do nas, božjega ljudstva.

Pomen sporočila te prilike, ki jo danes poslušamo, nam bo lažje razumeti, če izluščimo tri glavne protagoniste: pastirji, ovce in tatovi. Navadno se v razmišljanju ustavimo ob prvih dveh, pastirjih in ovcah, tretje, to je tatove, pa kar obidemo kot ne posebno pomembne. Pa vendar prav tem Jezus v priliki nameni veliko prostora. Ovčerejci dobro vedo, kašno nevarnost predstavljajo za čredo volkovi. Koliko napora je potrebnega, da čredo obvarujejo. Še zlasti je to težko v družbi, ki ščiti volkove bolj kot ovce.

Tat je tisti, ki krade, kolje in uničuje, pravi Jezus. Vsak, ki ni v sozvočju z Jezusovim naukom, z evangelijem je tat. To so krivi učitelji, ki ne vstopijo skozi vrata, ampak iščejo razne špranje in luknje, da vstopajo med ljudi, jih zavajajo in zastrupljajo njihova srca. Krivi učitelji so tatovi, ki trdijo, da imajo odrešenje v posesti, vendar je njihov namen vse kaj drugega kot resnična pomoč ljudem. Malo pred tem odlomkom o Dobrem pastirju so zapisane besede, ki jih je Jezus izrekel farizejem: »Vi pa ste od svojega očeta, hudiča in hočete uresničevati njegove želje. On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice; je lažnivec in oče laži.« Tako krivi učitelji ali tatovi nadaljujejo hudičevo delo. Ne prinašajo odrešenja, ampak natrosijo toliko laži, prevar in zablod, da povzročijo duhovno smrt, kar je njihov cilj. Ker ne delajo, ampak kradejo. Ker jim življenje ni sveto, zato koljejo. Ker ne gradijo, ampak uničujejo.

Apostol Pavel v Pismu Galačanom svari: »Tudi če bi vam mi sami ali pa angel iz nebes oznanjal drugačen evangelij, naj bo preklet!«

Najhujše so zlasti tri zablode, ki jih duhovni tatovi pogosto uporabljajo:

Prvič: popačena podoba Boga, ki je, ali v tem, da je Bog neka sila, ki se ne briga za svet, ali pa super junak, ki je nesposoben razreševati stiske tega sveta. Kdor ne prizna, da je Bog predvsem naš ljubeči Oče, ki naredi vse za nas, ki pošlje v smrt lastnega Sina, je tat in ropar.

Druga zabloda je nepotrebnost Jezusa za odrešenje. Človek se lahko odreši sam: z jogo, kakršnokoli vzhodnjaško meditacijo, tehniko, energijskim zdravljenjem: čisto vse je dobro in koristno, da le ne sliši na ime Jezus.

In tretja zabloda: nepotrebnost Cerkve. Zlorabe v Cerkvi, denar, odpustki: znane teme, o katerih so poučeni že otroci v šoli in so jih polni mediji. Odgovor na to? Tudi Jezus bo ostal zvest, ker je Dobri pastir, ker je za svojo čredo premagal smrt. On ne samo hrani svojo čredo, jo tudi varuje. Njegova moč so zakramenti. Zakramente daje po duhovnikih. Zato danes Cerkev moli za nove duhovne poklice. Ne zaradi duhovnikov, ne zaradi »novih kadrov«, ampak zaradi zakramentov. Danes molimo zato, da bi Božje ljudstvo imelo hrano, da bi ljubljena čreda Dobrega pastirja imela hrano. To in nič drugega je namen današnjih molitev.

Ko prosimo, naj Gospod da svoji Cerkvi dovolj dobrih pastirjev, na mislimo v prvi vrsti na duhovnike. Najprej prosimo, da bi bili starši dobri pastirji svojim otrokom, da bosta mož in žena, povezana z zakramentom svetega zakona dobra pastirja drug drugemu; da bomo drug drugemu dobri pastirji povsod, kjer se prepletajo naše življenjske poti.

Franc Likar, župnik