Dva tedna po obhajanju Jezusove zmage nad smrtjo in po močnih spodbudah, ki smo jih bili deležni, je nevarno, da se vrnemo v vsakdanjo monotonost. Toda živeti vero ne pomeni izpovedovati jo le ob praznikih, ampak sprejeti jo kot poklic, ki terja vsakodnevno prizadevanje za rast in poglobitev. Sveti Peter nas v današnjem drugem berilu povabi, naj se zavedamo, da nas iz našega »praznega življenja rešuje dragocena kri Kristusa«. Svoje življenje naj bi preživeli »v spoštljivem strahu«. Odgovorni smo za rast v veri, odgovorni za svoja dejanja. Peter brez olepševanja svojim rojakom pove, da so Jezusa pribili na križ in umorili. Za svoja dejanja so odgovorni Bogu. Vendar to ni obtožba, ampak povabilo k razmišljanju o svojih dejanjih, ki niso po Božji zamisli. Peter jim zato ne odtegne svoje bližine, ampak se sprašuje, kaj lahko stori zanje, da se spreobrnejo.

V vrstici pred evangelijem smo prosili: »Gospod Jezus, razkrivaj nam Pisma. Vžgi nam srce, ko govoriš z nami!« To je povabilo, da se pridružimo trem možem na poti v Emavs. Dva razočarana se pogovarjata s tretjim, ob katerem hitro začutita, da mu lahko povesta vse. Dobro sta informirana o dogodkih, ki jih pripovedujeta neznanemu sopotniku, nista pa vedela, da mu pripovedujeta prav o njem samem.

Kako smo tudi današnji ljudje dobro informirani o dogajanjih okrog nas, v domovini, po svetu. Mediji nas sproti obveščajo o problemih: vojne, toplogredni vplivi, ozonska luknja, krivični zakoni, nasilje v družinah, krivični šolski sistem, zdravstvena reforma, škandali v Cerkvi– brez konca in kraja. O vsem se tudi pogovarjamo, a se hkrati počutimo nemočni in razočarani in bi radi iz vsega nekam pobegnili. Toda te misli nas obhajajo samo, če smo pozabili, s kom smo se srečali in kdo potuje z nami, da je to vstali Gospod. Vsa naša črnogledost je posledica naše »počasnosti v razumevanju tega«, kar nam je oznanjeno. V zapletenosti tega življenja, osebnega in družbenega, ob bolečih dogodkih se prepuščamo žalosti in malodušju, namesto, da bi iskali rešitve pri Vstalem, ki stopa z nami in nam deli svojo besedo in kruh življenja. S tem je nahranil učenca na poti v Emavs in jima vrnil pogum.

To želi tudi za nas. On nas sreča tam, kjer smo in se želi z nami pogovarjati in nas nahraniti. Ko učenca spoznata, da njuna zlomljenost z Božjo močjo postane blagoslov, ko vstopita v logiko Boga, nehata bežati. Jezus je prišel na svet in premagal smrt zato, da bi nehali pred njim bežati.

Po srečanju z Vstalim se tudi k ljudem vrnemo drugačni. Beg ni rešitev. Kot kristjani smo v tem našem svetu, ki je tako globoko ranjen in se utaplja v razočaranjih, poklicani, da prinašamo upanje. Tega bomo sposobni, če se bomo z Gospodom radi pogovarjali, premišljevali o tem, kar nam govori in bodo v nas gorela naša srca. Če bomo radi sedli z njim k evharistični mizi, se nam bodo odpirali oči. Brez tega v ta svet, ljudem, ki nas obdajajo, ne bomo prinašali upanja. Svojo vero moramo hraniti ob vstalem Gospodu, zato, ga danes in vedno znova prosimo, ostani z nami, Gospod: z našimi družinami, za našimi straši, z našimi otroci, z našimi birmanci in prvoobhajanci, z našimi mladimi, z nami vsemi. Amen.

Franc Likar, župnik