Velika noč se je zgodila. Kristus je vstal od mrtvih in od takrat nič več ni tako kot prej. Vse stvari na tem svetu in vsa dogajanja dobijo nov pomen. Smrti ni več, je za nami. Da bi se to sporočilo čimbolj usidralo v naš vsakdan, praznujemo velikonočno osmino in kar dolg velikonočni čas, ki bi v resnici moral dajati ton slehernemu dnevu in trenutku našega življenja.

Zato je sporočilo o Jezusovem vstajenju najbolj vesela novica, ki se lahko zgodi. Veselih novic zelo primanjkuje. Ne, ker bi jih ne bilo, ampak ker jim v kulturi smrti ne damo prostora. V Apostolskih delih, ki jih v velikonočnem času pri bogoslužju veliko beremo in premišljujemo, so same dobre novice. Poleg te najbolj vesele o Jezusovem vstajenju tudi mnoge, ki nam povedo, kako so se nanjo odzivali apostoli in prvi kristjani. Vesela novica jih je zbirala k lomljenju kruha, spodbujala k istemu čutenju in delovanju. Brez veselja ne bi niti prihajali skupaj in še manj skupaj ostali.

Ko beremo današnje prvo berilo, se zdi, kakor da beremo opis nebes. Vsak od nas, vsak kristjan bi si želel živeti tako skupnost, tako Cerkev: bratsko občestvo, čudeži in znamenja, druženje, medsebojna delitev dobrin, enodušno zbiranje pri evharistiji, vesela in preprosta srca, priljubljenost pri vseh ljudeh, številčna rast skupnosti. Človeku se kar toži po taki Cerkvi. Kako bi bilo lepo živeti tako krščanstvo. In vendar ne smemo pozabiti, da tudi ta prva skupnost, ki se zdi tako čudovita, ni bila brez problemov.

Tudi ta je že na začetku imela rane. Na to nas spomni Jezusovo srečanje z apostolom Tomažem, ki mu je pokazal rane. Pa ne samo pokazal, ampak tudi ponudil. Teh ran ni dovolj le videti, morajo se nas tudi dotakniti. Preizkušnje niso samo nekaj, kar opazujemo z varne razdalje, hočeš nočeš se nas tudi dotaknejo, postanejo naše in del nas. Ob apostolu Tomažu spoznamo, da so rane simbol padcev in dvomov, vsega težkega, za kar mislimo, da ne bi smelo imeti mesta v našem življenju. Vstali Kristus nam sporoča nasprotno. Rane žebljev in sulice postanejo po vstajenju glavni prepoznavni znak Vstalega. In prav tako so rane prepoznavni znak nas kristjanov. Naše skupnosti niso poklicane v sterilno popolnost brez ran. Še vedno smo grešni. Zadajamo rane sebi in drug drugemu.

Toda v moči Jezusovega vstajenja, lahko postanejo poveličane. Zaradi Gospodovega usmiljenja, zaradi njegovih besed: »Mir vam bodi!« Zaradi zakramenta odpuščanja, ki ga je podaril na veliko noč. Vstali Gospod nam pošilja Svetega Duha, s čigar močjo nam odpušča. Rane so razpoznavno znamenje Cerkve: povzročene zaradi nas in poveličane zaradi Kristusovega usmiljenja. Brez ran Cerkev ni prepoznavna. Cerkev je ranjena in odrešena, grešna in sveta hkrati. Sestavljamo jo ljudje, a ne brez Kristusa, ki je za nas, kaj drugega kot eno samo usmiljenje. Da tega ne bi izgubili izpred oči, je današnja nedelja, prva po veliki noči, nedelja Božjega usmiljenja.

Sv. Favstina, po kateri je Jezus na poseben način posredoval to sporočilo, na katero je svet pozabil, je v svoj dnevnik na praznik povišanja svetega križa, 14. septembra 1937 zapisala eno teh Jezusovih sporočil: »Moja hči, ali sodiš, da si dovolj napisala o mojem usmiljenju? To, kar si napisala, je samo kapljica v primerjavi z oceanom. Sem eno samo usmiljenje; ni stiske, ki bi se mogla meriti z mojim usmiljenjem. Nobena stiska ga ne more izčrpati. Kdor zaupa v moje usmiljenje, je nadvse srečen, kajti jaz sam skrbim zanj.«

Bodimo veseli, da ima Cerkev rane, ker so poveličane z Gospodovim usmiljenjem.

Franc Likar, župnik