Dragi bratje in sestre!

Praznujemo veliko noč, praznik vstajenja našega Gospoda Jezusa Kristusa. Na tem dejstvu stoji in pade naša vera. Apostol Pavel Korinčanom piše: »Če Kristus ni bil obujen, je prazna vaša vera in ste še v svojih grehih… Toda Kristus je vstal od mrtvih, prvenec tistih, ki so zaspali.« Današnji praznik nas ne želi samo popeljati v vrt Božjega groba in vstajenja v velikonočnem jutru, ampak hoče v nas prebuditi in okrepiti vero v Jezusovo vstajenje, da bi v tej veri zaživela in se okrepila naša vera v vstajenje in večno življenje.

V evangeliju smo slišali, kako je Marija Magdalena prvi dan tedna v zgodnjem jutru, ko je bilo še temno, prišla h grobu. Vanj so na veliki petek položili Jezusovo truplo. Tam se je končalo življenje. Marija je šla objokovat svojo izgubo.

Tudi mi smo se po obredih velikega petka, včeraj v tišini velike sobote podali v cerkev pred Božji grob. Na ta isti kraj smo prišli sinoči, ko smo prav tako ob Božjem grobu začeli sveto opravilo vstajenja in veselega praznovanja. Skozi celotno obhajanje svetega tridnevja smo močno doživljali resničnost Jezusovih besed, ki jih je rekel apostolom pri zadnji večerji: »Tudi vi ste žalostni, toda spet vas bom videl in vaše srce se bo veselilo in tega veselja vam nihče ne bo vzel.« Danes so naša srca polna tega veselja, saj nam Gospodovo vstajenje zagotavlja, da življenje nima meje v smrti. Tudi moč nasilnežev sveta je omejena. Čeprav se kdaj zdi brezmejna, njihovo moč omejuje smrt. Lahko odločajo o življenju in smrti drugih, kot so to počeli z Jezusom, a nimajo moči, da bi sebe obvarovali smrti. Kakor pravi psalmist: »Krivičniki se morajo vrniti v podzemlje; vsi narodi, ki na Boga pozabljajo.« Vstali gospoduje tudi nad smrtjo, a ne zato, da bi izročal smrti, ampak, da bi reševal smrti; ne da bi obsojal, ampak odpuščal. Odpuščanje pomeni novo življenje; pomeni, da ne dopustimo, da bi zlo, greh in smrt imeli zadnjo besedo. Če pa imata zadnjo besedo odpuščanje in ljubezen, to pomeni, da zadnja beseda pripada življenju.

Kako nas to spominja na Jezusove besede na križu: »Oče, odpusti jim.« Zlo je umorilo njegovo telo, ni pa moglo umoriti njegove ljubezni.

Ob tem se nam postavlja vprašanje: »Kje je naš Jezus? Kam smo ga položili? Morda v grob, ko nas je življenje nosilo in premetavalo sem in tja? Ali je Jezus naše vere živ? Ali ga srečujemo kakor apostoli v zaprtih dvoranah naših strahov in razočaranj; na naših poteh, v naših Galilejah?

Ni dovolj, da Jezusovo vstajenje ostane navdušujoča praznična zgodba. Ne more ostati podatek iz našega verouka, iz naše priprav ne birmo, ko je katehet obkljukal naš odgovor – Kdaj je Jezus vstal od mrtvih, komu se je prikazal in tako naprej. Papež Frančišek nas opomni: »Ne verujemo v ideje, ampak v živega Kristusa.« Kakor Tomažu, tako tudi nam, vsa pripovedovanja o Vstalem ne bodo pomagala do vere. Jezus isto kot Tomažu, naroča tudi nam: stegni svojo roko! Stori nekaj za svojo vero, potrudi se, sicer bo ostala pravljica.

Narediti moramo nekaj, da ga srečamo, da bo mogel zares vstopiti v naše življenje in da v moči srečanja postanemo priče njegovega vstajenja.

Franc Likar, župnik