Z današnjo 5. postno ali tiho nedeljo se v postnem času začenja posebna doba. Cerkev jo imenuje »Dnevi Gospodovega trpljenja.« Ta doba ima dva dela: tihi teden in veliki teden. V tihem tednu je Gospodovo trpljenje še posebej strnjeno v liturgiji in naših molitvah. Kakor nas po eni strani navdaja neka notranja tesnoba zaradi Jezusovega trpljenja in smrti, nas po drugi strani navdaja hvaležnost za dar odrešenja, ki nam ga je s svojim trpljenjem in smrtjo naš Gospod zaslužil. Predvsem pa moramo biti pozorni na klic in poziv, ki nam je v teh dneh namenjen; namreč, naj vstanemo iz svojih grešnih navad v novo življenje: »spoznali boste, da sem jaz Gospod, ko odprem vaše grobove in vas, svoje ljudstvo vzdignem iz vaših grobov.« Tako nam v današnjem prvem berilu kliče prerok Ezekiel.

Enak poziv prihaja iz evangelija: »Lazar, pridi ven!« Vstani iz svojih grehov, ki te delajo mrtvega za Boga, mrtvega za dobroto in ljubezen, mrtvega za sočloveka. To si moramo priznati in se s tem spopasti. Spopasti s tem kar v nas pušča greh. In greh v nas pušča smrt; greh nas stavi v nič, nam jemlje dostojanstvo. zaradi greha smo prah in pepel, kot smo bili zaznamovani na pepelnico.

Zelo pomenljivo je slišati, zakaj je Jezus obudil Lazarja: obudil ga je zaradi Božje slave. Smrt ne slavi Boga. Smrt ni Božja slava. Božja slava je živ in odrešen človek! Bolezen za smrt je ena sama – greh. Sveto pismo jo imenje »druga smrt« in je neprimerno usodnejša od telesne. Smrtni greh je samouničenje. Človek se iz njega nikoli ne more rešiti sam. Greha nas more rešiti samo Bog, ki je stvarnik življenja in nam more izgubljeno življenje znova podariti. On, ki ne le ozdravlja bolezen, ampak tudi obuja od mrtvih. To, da obudi človeka iz duhovne smrti je zato še večji čudež kot je bil tisti, ko je obudil mrtvega Lazarja iz telesne, zemeljske smrti.

Najhujša sodobna bolezen je odmiranje čuta za greh. Ta človeka hromi, razoseblja in razčlovečuje. Človeka spreminja v brezvesten stvor, v bitje brez srca in duše, ki se ne čuti do nikogar in ničesar odgovoren. Gluh in slep za vsakršen vzgib vesti ne opazi, da si je nakopal najhujšo bolezen, resnično bolezen za smrt. Te bolezni ga lahko ozdravi samo Božji zdravnik, vendar ne brez njegovega sodelovanja: bolnik se mora najprej zavedati svojega stanja in priznati svojo bolezen. Uvideti mora, da se sam ne more rešiti. Kot osebno in svobodno bitje mora privoliti v Božji poseg in se zaupno obrniti na Boga, da ga ozdravi v zakramentu sprave.

Zdi se, da je to prvo prav najtežje – namreč priznanje. Priznanje, da leži v grobu, kamor ga je pokopal greh. V Jezusovem klicu: Lazar, pridi ven! mora prepoznati odmev Božjega klica preroku Ezekielu: »Glejte, odprem vaše grobove in vas izpeljem iz njih. Bog nas hoče izpeljati iz grobov našega pritlehnega in praznega življenja, življenja majhnosti in ozkosti, teme, zadušljivosti, kakršna vlada v grobu.

Prosimo v teh zadnjih dneh postnega časa za milost pravega spoznanja. Gospod nam prihaja naproti in nas kliče, da nas oživi in ozdravi ter da našemu življenju nov zagon in polet.

Franc Likar, župnik