V svetu in v človeku se bojujejo svetloba in tema, resnica in laž, dobrota in hudobija, krepost in pregreha, velikodušnost in sebičnost. Vsak dan se srečujemo s temi nasprotji. Dobro nas spodbuja k dobremu, zlo nas želi potegniti na svojo stran. Če se naša tehtnica nagiba na stran slabega, je tega kriva tema. Njen krivec pa je greh.

O tem nam spregovori današnja Božja beseda, ki pred nas najprej postavi spoznanje o razliki med Božjim in človeškim pogledom. Bog je poslal preroka Samuela k Jeseju, da bi enega od njegovih sedmerih sinov mazili za kralja. Samuel se je skoraj dal zavesti človeškemu pogledu in bi novega kralja izbral glede na zunanji videz, tistega, ki je najbolj postaven, najlepši. Toda Bog ga hitro opozori, naj ne gleda na zunanjost, ampak na srce. Tako gleda tudi Bog – na človekovo notranjost. Samuel je premogel toliko ponižnosti, da je priznal, da ne vidi dovolj dobro, da bi prav izbral. Zato za pravo izbiro prosi Gospoda samega. In s tem poduči tudi nas: Gospodove oči vidijo človekovo resničnost in ne njegove navideznosti, za katero se tako radi skrivamo.

V drugem berilu apostol Pavel nadaljuje: »Nekoč ste bili tema, zdaj ste luč v Gospodu.« Iz tega sledi naročilo: »Torej tudi živite kot otroci Luči.« Ne sodelujte pri jalovih delih teme, pri grehu. Tistemu, ki pravi, da vidi, greh ostane. Ta greh je napuh. Človek mora najprej sam o sebi spoznati, da je grešnik, sicer začne vse naokrog iskati krivce za temo, zlo, hudobijo nepoštenje, ki se razrašča okrog njega in v svetu. Bolj kot kadarkoli je današnji človek pogreznjen v to iskanje krivcev zunaj sebe. Tako, kakor so ravnali farizeji: kdo je kriv, da je ta človek slep, da je prizadet, da trpi.

In kaj je Jezusov, kaj je Božji odgovor? Jezus prihaja, da reši, kar se rešiti da. Rešiti pa se da samo tisto, kar prizna Božjo moč, ki je Božje usmiljenje. Tako je že v vesoljnem potopu Bog rešil tisto, kar se je rešiti dalo: Noeta, ki je priznal Boga. Bog ne pošilja trpljenja, da bi uničeval, ampak, da bi reševal, kar se rešiti da. Greh človeka pljune na tla in pomeša z blatom. Zato Jezus ponovi to dejanje, ko sreča sleporojenega. On je prišel na svet v to blato, da bi v njem našel izpljunjenega človeka in bi ga rešil. »Jezus je torej pljunil po tleh, naredil blato in ga slepemu pomazal po očeh.«

Kristus človeku pomaga dojeti, da po grehu ne more prav videti. Nato mu v krstnih vodah Siloe umije blato in vrne pogled, ga iz teme prestavi v svetlobo luči. Iz megle in teme nejasnosti nam v krstu in zakramentu odpuščanja vrne pogled.

Nam je dana luč vere, da bi to resničnost mogli videti. Judovski rabin se je ustavil pri krojaču, ki je popravljal in krpal stare obleke. Pred seboj je imel svetilko, ki je komaj še brlela, ker ji je zmanjkovalo olja. »Čemu ne nehaš delati, ko ti svetilka ugaša, čemu se mučiš?« mu je rekel rabin. Krojač mu je odgovoril: »Dokler svetilka sveti, še lahko popravljam.« Rabinu je ta odgovor dal misliti. Dokler mi sveti luč tega življenja, lahko še popravljam. Vsi lahko še popravljamo: skrhane ali načete odnose z drugimi, svojo premajhno dobroto, slabotno molitev, nezavzetost za delo in še in še. Dokler je svetloba. Prosimo Gospoda, da nam svetilka njegovega usmiljenja ne ugasne.

Franc Likar, župnik