V današnjem času ljudje vse bolj radi potujemo. Potovanja so neke vrst moda. A za tiste, ki se za to odločijo, je izziv in vznemirjenje. Zahteva načrt, jasno začrtano pot, pripravo in pogum, potrebno se je odreči marsikakšni komodnosti in lagodnosti.

Današnja Božja beseda nas želi pripeljati do spoznanja, da je tudi postni čas potovanje. Prvi, ki ga Bog povabi na potovanje, je Abraham. Njegova domovina je bila rodovitna dolina ob reki Evfrat, ki mu je omogočala blaginjo. Kaj ga je nagnilo, da jo je zapustil in šel v neznano. Gotovo ne želja po boljših pašnikih in ugodnejšemu podnebju. Vse to je že imel, v svojem Uru na Kaldejskem. Na pot ga spravi Božja obljuba: »V tebi bodo blagoslovljeni vsi rodovi na zemlji.« Smisla življenja ne išče v še ugodnejših življenjskih razmerah, ampak v hrepenenju po Božjem blagoslovu, ki ga bo deležen, če bo sledil njegovemu klicu. Zaveda se, da je za to obljubo odgovoren do drugih ljudi.

Njegovo ravnanje nas želi spomniti in opogumiti. Vsi smo povabljeni, da iščemo Božjo voljo za nas, kaj Bog od nas želi, kaj pričakuje, da storimo. Apostol Pavel pa nas v drugem berilu spomni, da pri tem ne gre brez napora, brez trpljenja: »Trpi za evangelij, oprt na Božjo moč.« Bog nas vodi v novo deželo skozi trpljenje, skozi žrtve, skozi bolezni in izgube. Pot v Božje kraljestvo je tlakovana s pogostimi težavami, nerazumevanjem in stiskami, ki niso prav nikomur prihranjene, le različne načine pridejo do izraza, ljudje nanje različno reagiramo. Glede na naš odziv je lahko trpljenje za enega zaslužno, za drugega pa ne. Prav tako pogosto trpimo zaradi svojih nespametnih odločitev. Zaslužno je samo trpljenje z Gospodom, v njegovi navzočnosti, ki nam kaže smer in nam utira pot.

To oznanilo Božje besede doseže svoj vrh v evangeliju: Jezusov vzpon na goro, skupaj s tremi učenci: Petrom, Jakobom in Janezom. Jezus je svoje učence pogosto peljal v naravo, kjer so lahko doživel njeno moč in mogočnost, na primer v viharju na morju, ali pa lepoto in blaženost na gori spremenjenja. Z gore, na katero so se povzpeli, se odpira veličasten pogled po Galileji. A učencem je Jezus pripravil še veličastnejši prizor njega samega v Božjem sijaju, skupaj z Mojzesom in Elijem, ter glasom iz nebes: »Ta je moj ljubljeni Sin, njega poslušajte!« Obljuba Božje izvoljenosti se ponovi kot pri krstu v Jordanu in Božje razodetje tako prevzame učence, da bi kar ostali tam in si postavili šotore. A Jezus jih prebudi iz te vznesenosti, ker morajo nazaj - v dolino.

Vemo, kaj sledi: vzpon na drugo goro, na Kalvarijo. Na to goro se je lažje povzpeti, če si prej prehodil pot skupaj z Jezusom, užival v njegovi družbi, se hranil z njegovo besedo. Kdor hodi po svetu sam, svojeglavo in brezglavo, v iskanju tega, kar zapolni njegove čute, na pa tudi njegove duše in duha, tega vzpona, ko bo treba, ne bo zmogel.

Tu, na oltarju, na gori Jezusove spremenitve, se nam obljublja in daje Božje okrepčilo za pot, ki nas čaka.

Franc Likar, župnik