Postni čas, v katerega smo vstopili na pepelnično sredo je klic in vabilo k obnovitvi prijateljstva z Bogom. Pretrgane vezi z Bogom ne prinašajo sreče. Priznati moramo, da se noben poskus 'biti kakor Bog' ne obnese.

Vse se je začelo v raju, kjer hudi duh ni več prenesel lepote in sijaja človeka, oblečenega v Božjo milost. Kakor se je spravil nad Evo, se je spravil nad Jezusa in se spravlja nad nas. Nič ne spreminja svoje taktike. Njegova taktika so skušnjave, s katerimi seje dvom v Božjo ljubezen in veličino. Cilj pa je iztrgati človeka iz odnosa z Bogom; prepričati ga, da ljubezni ne potrebuje, da je dovolj sam sebi.

Satanove skušnjave vodijo v greh individualizma, ko človek hoče biti sam svoj gospod in gospodar. Človek podleže skušnjavi, da si sam lahko zagotovi vse, kar potrebuje za srečo. Posledica tega pa je pravo nasprotje sreče. Človek se odpove bistvenemu, to je odnosu. Postane zaprt posameznik, ki drugih ljudi ne opazi ali pa se dela, da jih ne potrebuje. V današnjem času smo prišli tako daleč, da že otroke in mlade učimo, da drugih ne potrebujejo – in jih pravzaprav resnično ne. Imajo dovolj hrane, pijače, oblačil, da jih pozabljajo v učilnicah in nikoli ne pogrešajo, dovolj denarja, zabave na telefonu. Sami sebi so dovolj. Ves svet je namenjen samo temu, da služi njemu, egoistu in individualistu, da mu izpolnjuje želje. Tak človek je človek pravic. Vse mu pripada. Je vase zagledani jaz, ki je naši družbi prinesel svet brez dolžnosti in s tem brez čuta za bližnjega: politiko brez načel, trgovino brez morale, bogastvo brez dela, izobrazbo brez vrednot, znanost brez humanosti, uživaštvo brez odpovedi. Nekdaj smo mladim pri izbiri poklica in s tem življenjski usmeritvi svetovali , naj si izberejo poklic, v katerem se jim zdi, da bodo lahko naredili čim več dobrega. Tudi to je eden od razlogov (ne edini), da je danes ne samo pomanjkanje duhovnikov, ampak neštetih drugih poklicev, ki so v prvi vrsti služenje človeku. Postajamo družba, ki ne bo sposobna poskrbeti zase: ne za otroke, ne za starčke. Postajamo družba prestrašenih posameznikov. Vse zato, ker smo se odpovedali odnosom.

Ni dvoma: v to nas je zapeljal hudi duh, čigar skušnjavam smo nasedli. A se mu kljub vsemu še vedno lahko upremo. In sedaj je čas za to – postni čas. Bog nam ponuja svojo roko. Vabi nas, naj gremo iz sebe in se približamo sočloveku, mu pokažemo, da nam je dragocen, da se od njega lahko naučimo mnogih stvari, da nismo slepi za njegove stiske in potrebe, da smo mu pripravljeni priskočiti na pomoč.

Kakor smo dva dni nazaj, v petek pri maši poslušali preroka Izaija: »Ali ni to post, kakršen mi je po volji: lomi lačnemu svoj kruh in pripelji bedne brezdomce v hišo. Ko vidiš nagega, ga obleci. Tedaj pojde tvoja pravičnost pred teboj.« Tega pa človek, ki je pretrgal odnose tako človekom kot z Bogom, ne more.

Gospod bo blagoslavljal naša prizadevanja, da se bomo mogli vrniti k njemu.

Franc Likar, župnik