Jezus danes postavi pred nas tri podobe pravega kristjana: sol, luč in mesto na gori. Kaj je vsem trem skupno? To, da niso namenjene same sebi, ampak pravo vrednost dobijo z odnosom, v povezavi z drugimi.

~ Sol se uporablja v kuhinji. Vendar je ne bomo nikoli jedli same. Uporablja se zato, da se z njo hrani izoljša okus, da iz jedi izvabi najboljše. Ima pa še druge dobre učinke: da se hrana ne pokvari; posujemo jo po ledeni cesti in je naša vožnja bolj varna. Sol ima torej svojo resnično vrednost takrat, kadar koristno učinkuje na svojo okolico.

~ Luč ali svetilka. Njena vrednost je v svetlobi, ki jo širi v okolico. Zaradi te lastnosti svetilke lahko prepoznavamo predmete in ljudi tudi ponoči, v temi. Ni bistvo v tem, da vidimo svetilko, temveč, da se nam po njenem delovanju svet okoli nas pokaže, kakršen je.

~ Podobno velja za mesto na gori. Težko bi sicer rekli, da mesto z vsem svojim dogajanjem in prebivalci nima vrednosti samo na sebi. Toda z Jezusovim poudarkom 'na gori' dobi mesto poseben pomen. mesto na gori je vidno, te vabi k sebi. Mesto, ki ga popotniki vidi, mu je orientacija na poti, pa tudi priložnost, da se v njem ustavi in odpočije.

Te tri podobe tako razkrivajo, kakšno je pravo mesto kristjana v tem svetu; kakšno je naše poslanstvo. Opozarja nas na tri nasprotja, ki so posebej mučna in nevarna: svet okoli nas je resnično v marsičem brez okusa, brez luči -poln teme in kakor skrito mesto sebičnega zapiranja vase.

V zadnjih letih in desetletjih, ko doživljamo pešanje krščanskih življenjskih drž, se v ta izpraznjen prostor krščanskih načel vrivajo novodobne duhovnosti, katerih cilj le lastno dobro počutje in ugodje, lastni notranji mir, ko človeka nič ne vznemirja, še najmanj pa stiske, ki jih doživlja svet okoli sebe. Cilj je le lastna popolnost in lastna sreča, do česar pride človek z naučenimi duhovnimi tehnikami.

Ni težko razbrati, da gre za hud odklon od tega, kar nas uči krščanstvo. Usoden je odklon od Kristusa k 'meni', ki sem se sposoben odrešiti sam.

In tudi danes, kakor v vsakem času, odkar je Jezus vstopil v naš svet, smo pozvani, da ta svet 'zdravimo' zablod, ki se pojavljajo. Najprej pa jim moramo sami prepoznati, postaviti na svetlo, kar je zlagano. Obenem pa moramo ravnati previdno in rahločutno. Kajti luč, ki posije ne posije samo na grde, ampak tudi na lepe stvari. Tudi nismo samo mi dobri in najboljši, vsi drugi pa slabi. Prepoznavati moramo tisto, kar je v tem svetu dobro in ne kar vsega pomendrati. Kar je dobro, sprejmimo, kot pravi apostol Pavel; ne smemo kar vsega razglašati za slabo, ampak vse dobro, ki ga je tudi veliko plemenititi z evangelijem. Tako bo dobro raslo in ga bo vedno več. Takšna rast  pa ni hitra, kar je tudi prav. Kar hitro zraste, tudi hitro usahne in mine. Največ velja počasna rast z veliko potrpljenja in veliko ljubezni, z ne preveč soli, ki vse pokvari in ne z premočno svetilko, ki jemlje vid. Prosimo Gospoda za pravo mero.

Franc Likar, župnik