»Iščite Gospoda vsi ponižni v deželi!

Prerok Sofonija nas v današnjem prvem berilu vabi k iskanju Boga. Človek je vedno bil iskalec Boga. Od takrat, ko se je začel zavedati sebe se je tudi spraševal od kod prihaja in kam gre, pa tudi, kdo ga je v ta svet postavil. Najprej so ljudje iskali Boga v naravi in naravnih silah. Bog pa je skozi zgodovino pošiljal človeku vedno nova in vedno zgovornejša znamenja in sporočila o sebi, kakor jih je bil človek sposoben razumeti. Na poseben način se je razodel Izraelu, ki ga je za to posebej izbral. Dokončno razodetje Boga pa Božji Sin Jezus.

Na mnogo različnih načinov se nam Bog še vedno daje razumeti in nam v ta namen prihaja naproti.

1. Stvarstvo. Še vedno se nam razodeva po stvarstvu. S katere koli strani se ozremo po stvarstvu, nam razodeva lepoto in mogočnost Stvarnika. Ta način razumevanja je dostopen prav vsakemu človeku, tudi tistemu, ki je še daleč od vere v navzočnost Boga v Jezusu. Za spoznanje Boga in priznanje njegovega delovanja je po besedah preroka Sofonija dovolj nekaj ponižnosti. Ponižen človek prizna, da svet ne more obstajati sam iz sebe in tudi ne, da bi bil človek njegov neomejen gospodar. Ponižen človek je hvaležen, da sme bivati sredi tega stvarstva. Dan nam je razum, da dojamemo govorico stvarstva. Včasih je resnično dovolj, da začutimo Božjo bližino že, če odpremo oči in napnemo ušesa.

2. Ljudje. O Bogu nam govorijo ljudje. Verjetno so bili naši starši prvi, ki so nam spregovorili o Bogu; tako z besedami kot s svojim življenjem. O Bogu nam govorijo ljudje, s katerimi enako mislimo, čutimo in verujemo; ljudje, s katerimi se srečujemo pri oltarju: z molitvijo, petjem in drugim sodelovanjem. O Bogu nam govorijo različni oznanjevalci, duhovniki in kateheti. Gotovo bi se vsak od nas lahko spomnil na kakšno osebo, ki mu je bila v življenju pravo razodetje Boga.

3. Jezus. Najlepše nam je o Bogu spregovoril Bog sam, Jezus. Vsaka njegova beseda, ki jo je izrekel, je razodevala Boga, ki nosi tudi ime Ljubezen. Vsako dejanje, ki ga je storil na zemlji med ljudmi, je govorilo o Bogu: o njegovi dobroti in usmiljenju, o njegovi vsemogočnosti. Najlepše je Jezus spregovoril o Bogu, ko je sam trpel, umrl na križu in vstal od mrtvih. Bog se spusti v najgloblje temine človeškega življenja, v najhujšo zavrženost in zlobo, ki sploh more doleteti človeka, da mu pove o sebi, kdo je: Ljubezen do konca.

Nedeljo za nedeljo poslušamo Jezusove besede, evangelij, da bi resnično slišali, kdo je Bog, kdo smo mi in kakšni moramo biti, da ga bomo resnično poznali. Kako čudovito predstavitev Boga smo slišali v današnjem evangeliju, v blagrih. To so besede veselje in upanja, ki ne more priti od nikogar drugega, kot od Boga. Kar obljublja, tudi daje. V blagrih nas bodri, če smo žalostni, če doživljamo neuspehe, ko si prizadevamo za mir, za boljši svet, za resnico. In vedno znova velja: Bog nam prihaja naproti ob naši ponižnosti, kot nam govori prerok Sofonija. Bog se ne vsiljuje, če ponižno priznamo, da smo brez njega izgubljeni. Prosimo ga danes, da bi naše oči naša ušesa ostala odprta za njegova znamenja.

Franc Likar, župnik