Janez Krstnik je Jezusa predstavil kot Jagnje Božje, ki odjemlje greh sveta. Te besede ponovimo vsakokrat pred obhajilom. Zakaj torej Janez Krstnik Jezusa imenuje jagnje?

Sveto pismo govori o jagnjetu zelo prijazno. V stari zavezi so jagnjeta darovali kot daritev na oltarju, pri čemer so izkazovali Bogu spoštovanje in čaščenje. Morda se nam zdi to nelogično, toda verniku je to popolnoma jasno: Bogu moraš darovati tisto, kar ti je najbolj ljubo, najbolj prisrčno; tisto, od česar se najtežje ločiš. Ko je Abraham sklenil darovati Bogu, kar mu je bilo gotovo daleč najljubše – edinega sina, in je Bog to preprečil, je kot nadomestilo za sina daroval jagnje. Prav ta Abrahamova daritev je predpodoba novozavezne daritve, ko Bog daruje svojega Sina, edinca in zanj ni nobenega nadomestila: njegov Sin, Jezus Kristus je tisto nenadomestljivo jagnje, ki da življenje. Čudovito razlago te podobe jagnjeta, ki predstavlja Božjega sina, nam podaja dogodek velikonočne večerje, ki so jo obhajali judje v noči rešitve iz Egipta. Jagnjetova kri, s katero so namazali podboje pri vratih svojih domov, jih rešuje sužnosti in smrti.

Jagnje je žival, ki jo odlikuje krotkost. Neka judovska zgodba govori, kako je Bog, potem, ko je ustvaril svet, z zadovoljstvom opazoval ustvarjeno. Opazil je, da je samo eno bitje nemočno ležalo v travi. To je bilo jagnje. Gospod ga je pogledal in vprašal: »Kaj te muči?« »Ah, tako nemočno in slabotno sem v primerjavi z drugimi živalmi. Te grdo ravnajo z mano. Druge živali imajo rogove, kremplje ali ostre zobe, da se branijo, jaz pa nimam ničesar.« Bog je odgovoril jagnjetu: »Dal ti bom nekaj, česar druge živali nimajo. Dajem ti srce, ki odpušča, ki pozablja krivice in prenaša bolečino. S tem srcem sem ti dal tri najmočnejša orožja: blagost, potrpežljivost in požrtvovalno ljubezen. Zato jagnje ni gospodovalno, ni napadalno, temveč miroljubno. Če ga kdo napade, mu ne pokaže krempljev in zob.

Prav to so lastnosti, ki jih je prepoznal v Jezusu Janez Krstnik O njem je povedal bistveno, ko je rekel, da je »Jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta«. Na sovraštvo bo odgovarjal z ljubeznijo, na maščevalnost z miroljubnostjo; ne bo pogubljal, ampak reševal; ne bo kaznoval, ampak odpuščal. S tem bo vsakega človeka reševal iz ujetosti v greh in krivdo.

Poslanstvo Božjega jagnjeta pa se prenaša tudi na nas, ki smo deležni sadov odrešenja. Tudi na nas kaže Janez Krstnik in nas kliče, naj bomo tudi mi jagnjeta in ne volkovi. Pri sv. krstu in birmi smo prejeli dolžnost, da kakor Janez Krstnik pred ljudmi., pred javnostjo pričujemo za Kristusa v besedi in življenju. Za Kristusa pa ne moremo pričevati drugače, kot da smo jagnjeta – tako, kot je bil on.

Papež Frančišek je v eni svojih pridig dejal: »Kaj torej pomeni za Cerkev, za nas danes, da smo učenci Jezusa, Božjega Jagnjeta? Pomeni, da namesto zlohotnosti postavimo nedolžnost, namesto moči, ljubezen; namesto napuha – ponižnost, namesto ugleda – služenje.«

Če bodo drugi ljudje začutili, da govorimo o Njem, ki smo ga srečali in ki ga ljubi naša duša, če bodo videli, da pričujemo iz srca, bodo začeli tudi sami iskati Boga, ga sprejemati in verovati vanj. Samo to je naša naloga in nič drugega; s svojim življenjem posnemati Božje jagnje in pričati, da nas to osrečuje in osmišlja naše življenje.

Franc Likar, župnik