V tem božičnem jutru smo prihiteli v cerkev, da bi prisluhnili Božjemu oznanilu iz nebes, da bi videli Jezusa: v jaslicah in še bolj v sveti evharistiji. Predvsem pa, da bi ga »hvalili in slavili«, kakor so storili betlehemski pastirji.

Pastirji niso čakali jutra, niso se obirali, ampak so pohiteli k drugim ljudem in jim pripovedovali. Morda tudi komu od tistih, ki je Jožefa in Marijo na svojem hišnem pragu malo prej odslovil. Pastirji, ki pa so ju sprejeli v svoje pastirske votline, pa so bili za svojo dobroto nagrajeni z oznanilom angelov. Presrečni, da se je Bog najprej sklonil prav k njim, najmanjšim in od vseh odrinjenih. Sporočilo, ki jim ga je po angelih poslal Bog, so vzeli zares. Njihov odziv govori o pristnosti njihove vere.

Kakšen je naš odziv na Božja sporočila? Koliko Bogu resnično prisluhnemo? Saj nam vendar govori; še bolj neposredno kot takrat pastirjem; govori nam v Svetem pismu, govori nam po različni dogodkih, lepih in težkih, prijetnih in bolečih – da bi zaznali njegovo odrešujočo bližino.

Tri besede, ki označujejo ravnanje betlehemskih pastirjev, so namenjene tudi nam kot božično voščilo.

VIDETI. Pastirji so našli Marijo, Jožefa in Dete. Videli so le nekaj človeškega uboštva, ki človeku seže do srca. Toda to so videli le s telesnimi očmi. Z notranjimi očmi ver, ljubezni do Boga, pa so videli Odrešenika.

Ko bomo v teh dneh zrli v te ali one jaslice, ali jih bomo samo ocenjevali po umetniški vrednosti, lepote izdelave. Betlehemski pastirji nas učijo, da ta pogled ni dovolj. Potreben nam je pogled vere, da bomo dojeli, kaj se v resnici dogaja. Odrešenik stopa k nam, vstopa v naša življenja, da nas zbliža in poveže med seboj, da bi si znali med seboj deliti veselje. Božji služabnik in mučenec Danijel Halas je zapisal: »Kdor ne prodre v globine sovje vere, tisti ne more izkusiti čistega veselja.« Če ostajamo na površini, če vidimo samo zunanjosti, ne moremo doživeti bistvenega; a za to je potreben napor.

PRIPOVEDOVATI. Radosti ob srečanju z Odrešenikom pastirji niso mogli obdržati zase. Šli so in vsevprek pripovedovali. S svojim gorečim pripovedovanjem so vnemali druge. S svojo vero so poživljali vero v drugih.

So prvi oznanjevalci evangelija, ker so bili polni radosti, polni Gospodove slave, ki jih je obsijal. Ne pozabimo, da je tudi nas obsijala Gospodova slava, pa ne šele danes ponoči, ampak že pri krstu. Obsijani od Gospodove slave smo poklicani, da pričujemo za Jezusa, o njem pripovedujemo in z drugimi ljudmi delimo odrešenjsko veselje. Zato pa moramo biti podobni pastirjem: ponižni, ne napuhnjeni in polni sebe; preprosti in iskreni. Širjenje Jezusove blagovesti ni pridržano zgolj šolanim in sposobnim. Pripovedovanje o Bogu z besedo in z življenjem prinaša veselje in srečo, ker po pripovedovalcu deluje Bog sam.

SLAVITI. Ko so se pastirji vrnili, so slavili in hvalili Boga za vse, kar so videli in slišali. To tretje dejanje je pravzaprav najpomembnejše: slaviti Gospoda. Pastirji so doživeli srečanje z Jezusom v prvi vrsti zato, da bi slavili Boga. Kaj je cilj vsega našega verskega prizadevanja, naših praznovanj, prejemanja zakramentov, skratka vsega, kar kot kristjani delamo? To, da bi slavili Boga. Najvišji smisel našega bivanja na zemlji je slaviti Boga. Končno smo tudi ustvarjeni v Božjo slavo, se pravi, da slavimo Boga. Vse, kar obstaja, vse kar biva, kar je ustvarjeno s skupaj s svojo krono – človekom, je ustvarjeno zato, da slavi Boga. Najvišja odlika človeka je, da skupaj s stvarstvom slavi Boga, kar ni naloga, ampak čast in privilegij, ki se nadaljuje v nebesa.

Videti s srcem polnim vere, pripovedovati z ognjem ljubezni in slaviti Boga z upanjem na nebeško slavo: to je povabilo, s katerim nas nagovarjajo betlehemski pastirji. Naj nas praznik Gospodovega rojstva utrdi v posnemanju njihovega zgleda.

Franc Likar, župnik