Tretja sveča, ki smo jo danes prižgali na adventnem vencu simbolizira veselje. »Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu.« Tako se glasi vstopni spev tretje adventne nedelje. Prerok Izaija v prvem berilu vabi vse stvarstvo k veselju, k vriskanju; človeka pa opogumlja, naj ne obupa, ker je rešitev blizu.

Vsak človek hrepeni po veselju in sreči. To je skupno vsem, ne samo dobrim, ampak tudi hudobni. Tudi tisti, ki dela zlo, upa, da bo iz svojega početja iztržil nekaj sreče. Veselje in sreča pa imata tudi lastnost, da se hitro izmuzneta. Človek ga ne more zadržati za vedno. Zato smo na nek način zgolj nenehni iskalci veselja, bolj kot lastniki, ki bi imeli veselje v svoji posesti.

Za kristjane, za nas, je pravo veselje iskanje Boga. Sporočilo adventa je, da kdor išče Boga in ga najde, najde tudi veselje. Obratno pa ne velja zmeraj, morda skoraj nikoli – kdor išče veselje, pa ne najde vedno Boga. To je le zunanje veselje, veselje veselega decembra. Zaradi potrošništva advent izgublja duhovno vsebino. Ljudje iščejo nadomestilo v pozunanjenem veselju, ki pa je plehko in pušča človeka praznega. Mnogi se ne znajo odpreti za globlje duhovno doživljanje in hitro nasedejo povabilom iz okolja, ko je okrog njih zgolj zabava. Vse je usmerjeno na potrošniške apetite. Toda prav vsak človek se z malo volje in truda lahko temu tudi upre. Nihče ni prisiljen v to pozunanjenost. Nihče ni prisiljen poslušati reklam. Vsak zmore slišati tudi povabilo, ki ga danes poslušamo: »Ubogim se oznanja evangelij!« Evangelij pa je veselo oznanilo.

Človek se je danes pustil prepričati v nasprotno: da mu evangelij ne prinaša veselja. Postavil si je najbolj nesmiselno izbiro: med Bogom in srečo. Boga je razglasil za sovražnika človekove sreče; Bog mu odjeda veselje. Bog je »nevoščljivi bog«, ki človeku ne privošči veselja. Toda vemo, čigava pogruntavščina je to: Satanova. Z njo je zmagal v raju. Človeku prigovarja, da je veselje v tem, kar si bo prigrabil zase, ko bo utrgal prepovedan sad. Vemo, kaj je prvi človek ob tem doživel, a kljub temu tako radi ponavljamo njegovo nespamet in kot da se nočemo iz tega nič naučiti.

Pravo veselje, je nekdo dejal, je kakor tekoča voda, ki se razliva, da jo prejmejo vsi, ki jo potrebujejo za življenje. To je dobrota. Veselje je dobrota. Ko apostol Pavel poziva k veselju, v isti sapi dodaja: »Vaša dobrota bodi znana vsem ljudem«. Kristjan pričuje za veselje, ko se izogiba samoljubju, zagrenjenosti, zaprtosti. Kako se bomo sicer sploh lahko veselili dobrin, ki nam jih obljublja Bog, Božje ljubezni, ki se bo razodela v božični noči. Gotovost Božjih obljub, Jezusovega prihod na svet, nas že sedaj napolnjuje z veseljem in nas opogumlja na poti skozi adventne dni.

Franc Likar, župnik