Vedno aktualni klic Janeza Krstnika: »Spreobrnite se! Pripravite Gospodovo pot!« je še posebej živ in zavezujoč v adventnem času. Velja prav vsakemu izmed nas. Kliče nas, da začnemo pri sebi, pri čisto preprostih vsakdanjih stvareh in držah, da jih prekvasimo z evangeljskim duhom. Tukaj je začetek vsake prenove, tako družbene kakor osebne, tako adventne kakor postne. Kaj vse bi se spremenilo v naši družbi, če Slovenci, kar nas še hodi ob nedeljah v cerkev, mislili, govorili in ravnali v duhu evangelija. Kakšna preoblikovalna moč bi to bila!

Toda slovenski kristjani smo, kakršni pač smo. Naše krščanstvo je v marsičem razvodenelo, vse preveč ga je prepojil duh časa, ki razžira vse, kar je pristno duhovnega in verskega. Zato nas klic Janeza Krstnika zadeva v živo: Spreobrnite se! V grščini se ta poziv glasi: spremenite svoje mišljenje, svojo miselnost!.

Miselnost, ki je v nas, je tisto, kar nas najgloblje določa. Človek je dober ali slab zaradi miselnosti, ki ga oblikuje in prežema. Sodobna posvetna miselnost nas odvrača od evangeljskega pogleda na življenje. V nas ustvarja dvoličnost: v cerkvi in morda doma še skušamo biti kristjani, v javnem življenju, v družbi, pa nas potegne za nas miselnost, ki je krščanskim držam tuja ali celo nasprotna. Zaradi te dvotirnosti postajamo neverodostojni in neprepričljivi. Jezus bi nam najbrž rekel, da se naša sol kvari in luč ugaša.

Potrebna je prenova naše miselnosti, našega srca. Srce je sedež vsega dobrega, pa tudi vsega slabega v nas. V adventu moramo nastaviti sekiro na korenine vsega slabega, na korenine posvetnosti, ki se v nas razrašča. Naše razdvojeno srce mora spet postati enovito, celo, zares krščansko. Ta boj za notranje spreobrnjenje je vse prej kot lahak. Najteže se je postaviti pred ogledalo evangelija, da ugotoviš koliko si sploh zares kristjan in koliko si dejansko človek, ki je plen nekega javnega mnenja, ki je daleč od krščanskega. Najteže je spremeniti svoje ustaljene navade in razvade, se dokopati do globljih vzgibov svojega srca.

In vendar prav brez tega korenitega posega v svojo lastno notranjost ne bo šlo. Pripraviti pot Gospodu pomeni: imeti voljo in pripravljenost za temeljito spreobrnjenje. Bistvo spreobrnjenja je odvračanje od sebe, od svoje sebičnosti, in vračanje k Bogu, viru nesebične dobrote, pri katerem lahko črpamo moč za dobroto do drugih, predvsem do tistih, ki so nam najbližji. Spreobračamo pa se prav takrat, ko rastemo v dobroti in plemenitosti do drugih in tudi njim pomagamo pri tej rasti.

Zorenje v dobrem je glavni, seveda pa ne edini vidik spreobrnjenja. Je tudi odstranjevanje svojih napak, svoje duhovne lenobnosti. Potrebno je vzeti v roke kompas Božje besede in z njeno pomočjo iskati smer za svojo prihodnost. Ob Svetem pismu bomo učinkovito odkrivali svoje napake, spoznavali, da z nami le ni vse v tako najlepšem redu, kot si radi domišljamo. Z besedami preroka Izaija: ukrotimo v sebi leva, da bo ob njem lahko v miru živelo jagnje.

Franc Likar, župnik