Naše življenje je ujeto v okvir časa. Mi sami in vse, kar je okrog nas, je potopljeno v skrivnost dogajanja, ki ga določa čas. V tem smo poklicani, da iz časa, ki nam je dan, nekaj naredimo, da ga napolnimo dobrim in koristnim. Bog želi, da smo dejavni oblikovalci časa. Apostol Pavel nam na začetku adventnega časa kliče: »Poznate čas, v katerem ste. Ura je, da se zbudite iz spanja!« Opozarja nas, naj ne zapravljamo časa, ampak naj ga preživljamo pošteno: kot odgovorni člani njegovega kraljestva, ki se začenja tu na zemlji in se bo v poli meri razodelo ob koncu časa.

Modro izkoristiti čas je naša dolžnost. S podobo dvojic ljudi, ki v enakih razmerah različno ravnajo, nas v evangeliju Jezus opozarja na dve možni življenjski drži, ki se lahko kažeta v našem ravnanju. Prva je drža budnosti, ko je človek vedno pozoren na svoje ravnanje in je pripravljen dajati račun o svojem življenju, druga pa je drža zaspanosti, malomarnega odnosa do življenja, ko je človeku dovolj, da živi iz dneva v dan in ne misli na prihodnost. Mnogi ljudje se odločajo za tak malomaren način življenja, s čemer življenje v resnici zapravljajo, na pa živijo.

Pri nas v Sloveniji danes obhajamo tudi nedeljo Karitas. Kot Jezusovi učenci smo poklicani k budnosti, da čas odgovorno sprejmemo in v njem naredimo čim več dobrega. Lepo je zapisal indijski mislec Tagoré: »Življenje nam je podarjeno, zaslužimo ga s tem, da ga darujemo!« Ni dovolj življenje zgolj uživati, treba ga je zaslužiti, ga osmisliti, mu dati pravo vrednost in pravi cilj. Ko delamo dobro svojim bližnjim, pomagamo pomoči potrebnim, najbolj osmišljamo sovje življenje, smo najbolj budni in najbolj pripravljeni na srečanje z našim Odrešenikom. Prav zato nam naroča: »Kar ste storili kateremu mojih najmanjših bratov, ste meni storili!« Prav to pa bo tisti odločilni dejavnik pri presojanju naših dejanj, ko bo večni Sodnik presojal naše življenje. V istih razmerah živimo, enaka dela opravljamo, vendar bo lahko ob koncu velika razlika: eni bodo sprejeti, drugi zavrženi.

Jezus nas na začetku evangelija spomni na Noeta. V nekem smislu smo mu podobni, ko se trudimo živeti po Božjih zapovedih. Noe je gradil ladjo na suhem. Kaj se mu ob tem početju ne bi vsi posmehovali! Morda so zaradi tega še pospešili uživaško in razvratno življenje, ne da bi pomislili na posledice. Noetovo delo se je vsem zdelo neumno in nesmiselno. A končne posledice so bile katastrofalne. Noetova neumnost se je izkazala za modrost. Na to nas spomni Jezus na začetku adventnega časa. Koliko posmeha smo kristjani deležni vsak dan. Kot da je naše krščansko življenje, naše verske navade, obredi in običaji zbijanje ladje na suhem. Imajo nas za nore, menijo, da zapravljamo čas in mečemo stran energijo z nekoristnim početjem.

Naj nam Gospod da moči in vztrajnosti, naj nas za naše poslanstvo krepi v zvestobi. Naj Gospod tudi z našo pomočjo, z našo zvestobo, ki mu jo izkazujemo, obrne svet v smer dobrega, k ljubezni in miru, da nas ne bo poplavil in odnesel potop, sebičnosti in sovraštva.

Franc Likar, župnik