Današnji praznik Kristusa, Kralja vesoljstva je uvedel papež Pij XII. Leta 1925 – po koncu prve svetovne vojne, v kateri so bila uničena tri velika cesarstva: avstro-ogrsko, nemško in rusko. Toda kaj je sledilo: v Rusiji je prišel na površje komunizem, ki je strahovito preganjal krščansko vero; v Italiji je z državnim udarom prišel na oblast poganski fašizem, v Nemčiji pa je že bil na pohodu protikrščanski nacionalni socializem. Papež je z uvedbo tega praznika predvsem hotel opozoriti katoličane, da je edini naš vladar Bog in naj ne nasedamo lažnim bogovom, to je zemeljskim diktatorjem, ki so se dvigovali.

Evangelij današnjega praznika nam kaže našega kralja pribitega na križ. Da je Kralj, je malo pred tem izjavil zvezan in prebičan pred Pilatom, a je dodal, da njegovo kraljestvo ni od tega sveta.

Ob Jezusu na križu umirata hudodelca. Prvi se posmehuje, drugi prosi usmiljenja. Prvi ostane v svojih grehih. Skesani razbojnik je priznal svojo krivdo in je prejel usmiljenje. Po smrti človeka čakata dve možnosti: nebeško kraljestvo ali pekel.

Jezus je veliko govoril o Božjem kraljestvu. Celo v glavni krščanski molitvi Očenaš naroča, naj prosimo za prihod Božjega kraljestva. Božje kraljestvo primerja z delovanjem kvasa, soli, z gorčičnim zrnom… Te prispodobe nakazujejo, da Bog deluje tiho, komaj opazno in skromno. Tega nam danes, ko živimo v svetu reklam, udarnih novic in zbujanja pozornosti za vsako ceno, v svetu resničnostnih šovov, tudi za ceno škandalov in pohujšanja ni lahko razumeti. Zato ni čudno, da Božje delovanje težko opazimo. Imamo vtis, da kot se je Bog umaknil s tega sveta. A Bog se ne umakne. Prav tako stvarno je Jezus pred nami, kot je bil takrat pred Pilatom in kot je bil na križu. Na popoln način je med nami v evharistiji.

Med nami je povsod tam, kjer si ljudje pomagamo, kjer sodelujemo v dobrem, kjer si odpuščamo. Vstopamo v obdobje, ko bo od tega odvisno naše preživetje in preživetje človeštva.

Ko je Pilat Jezusa spraševal, je Jezus izrekel besede, ki so usodne za obstoj sveta: Zato sem prišel na svet, da izpričam resnico. Vsak, kdor si prizadeva za resnico, kdor se izogiba laži, je na strani Božjega kraljestva. Veliko naredimo za resnico takrat, ko ne nasedamo laži, med katerimi je najhujša laž, da Boga ni, da ga ne potrebujemo. Čas je, da v svoji vznesenosti postanemo bolj previdni, kajti malik potrošništva se nam vsem sesipa pred očmi; sesipa se svetovni mir, česar si kar nočemo priznati. Ker nočemo življenja, izumiramo in bomo izumrli, tudi to je neizpodbitno.

Tisti, ki opozarja na te nevarnosti, ki se jim upira, bo še naprej deležen posmeha in zaničevanja. Ko je Jezus visel na križu, so se mu voditelji ljudstva posmehovali. Prav tako, kot to delajo tudi danes.

Na nas je, da ostanemo zvesti resnici evangelija, ki smo ga prejeli. Ne iz svoje moči, ampak iz moči našega Kralja Kristusa.

Franc Likar, župnik