Božja beseda nas ob koncu cerkvenega leta poziva k razmišljanju o koncu tega sveta, ki pa ne bo konec, ampak polno razodetje Božje ljubezni, ko bo Bog vse v vsem. Do takrat se mora še marsikaj zgoditi, zato je Božja beseda o teh resničnostih dramatična, napoveduje preizkušnje, stiske in preganjanja, s katerimi se moramo srečati tako kristjani kot vsi ljudje. Kljub temu pa iz te Božje besede veje tudi duhovna tolažba.

~ Prerok Malahija v prvem berilu govori o dnevu, ki bo vse postavil na svoje mesto. Dan, ki bo sežgal krivice. Tiste, ki delajo krivico, bo spremenil v strnišče, obenem pa bodo prav takrat rešeni in ozdravljeni vsi, ki se spoštujejo in ljubijo Boga. Ta dan bo razžarjen kakor peč. Stiska je potrebna, da se stvari pokažejo v resnici. Resnična vsebina človekovega srca pride na dan takrat, ko nastopi stiska in noben poskus prikrivanja več ne vzdrži.

~ V času, ko se to dogaja, je sleherni med nami povabljen, da ŽIVI in ne 'životari'. Živeti preprosto pomeni delati s svojimi rokami. Sam Božji Sin je večino svojega življenja preživel tako, skrit očem sveta v Nazaretu. Ta način življenja pozneje prevzame tudi apostol Pavel, čeprav na več mestih poudari, kako bi mu kot apostolu pripadalo, da je zanj poskrbljeno drugače. In vendar se raje odloči, kot beremo v drugem berilu, da bo trudoma garal noč in dan , da le ne bi bil v breme evangeliju in bi se tako vsem postavil za zgled.

~ Med ljudmi današnje dobe je vse preveč takih, ki begajo, ker ne vedo, kaj bi delali in prav tako preveč takih, ki begajo zaradi nenehnega garanja. Evangelij poudarja, da ne ena ne druga skrajnost ni prava pot. Za ene in druge je značilen nemir, zbeganost, ki pa je sad delovanja hudega duha. Hudi duh bega, človeka nenehno vznemirja: daj to, daj ono, kupi si še to, ker ti samo še to manjka, da boš srečen. Kako nam je to poznano. Božji duh pa prinaša mir. Zato Jezus v evangeliju poziva: »Ne hodite za njim!«. Pavel dodaja: »V miru delajte in jejte svoj kruh.« Delo in mirno življenje sta najboljša odločitev in najboljše zdravilo v tem viharnem svetu. Če bi se tega držali, ne bi bilo podnebne, energetske in še marsikatere druge krize.

~ Človek je ustvarjen zato, da dela, ustvarja, da je odprt življenju. Nasprotje tega je lenobni mir, ki v svoji zdolgočasenosti rojeva uživaželjnost, ta pa rojeva greh in oddaljenost od Boga. A to, pravi danes Jezus, bo na koncu premagano in pregnano. Vse, kar je bilo storjeno v ljubezni, pa se ne bo izgubilo, ampak bo objeto z Božjo ljubeznijo, preoblikovano v zaklad, ki ga molj ne razje; je torej večno. Zato je tako pomembno na tem svetu živeti v Bogu. Svet bo do konca norel in grozil, zapiral in pobijal nedolžne, vendar za večno srečo se tistim, ki Boga ljubijo, niti las ne bo izgubil. Pot evangelija ni lagodna pot spečih, ampak je podobna plovbi na razburkanem morju.

~ Kristus pravi, naj se vzravnamo in dvignemo glave. Že sedaj, kajti naše odrešenje nam je blizu v vsakem času, v vsakem trenutku. Vedno je z nami Kristus, trpeč ob trpečih, preganjan ob preganjanih, lačen ob lačnih, saj ve, da sami ne zmoremo. Človeške Golgote spreminja v zarje vstajenja.

Franc Likar, župnik